Poleg Godardovega Do zadnjega diha (1959) je Jules in Jim brez dvoma najprepoznavnejše delo francoskega novega vala, film, v katerem se v 106 minutah zgodi toliko, da lahko gledalec občasno izgublja nit. Kar ni čudno, Truffaut je v ljubezni do filma tule enako obsesiven kot Catherine v ljubezni do življenja. Jules in Jim od prve do zadnje minute dobesedno drvi; Truffaut naniza obsežen diapazon posvetil, ki segajo od Griffitha in Forda do Renoirja in Vigoja, po malem je videti kot režiserjev prvi film, saj je vanj verjetno zmetal vse slogovne prijeme, kar se jih je spomnil: kontinuiteta preskakuje, prizori se prekrivajo, zamrznjujejo, izmenjujejo se hitri montažni rezi, veliki plani, spreminjata se velikost in oblika izreza slike, poigrava se z irisom - skratka, Truffaut v slogu radovednega študenta raziskuje filmski medij, hkrati pa v svojem uživaštvu do snemanja filmov odraža malce kaotično, a igrivo nedolžnost. Kar ga ne dela naivnega, temveč iskrenega. In izrednega.