Hotel so nadzidali in krilo poslopja je bilo zdaj videti drugačno. Stanovali pa so tam, v prvem nadstropju. Sklenjeno je bilo, da ostanejo do jeseni in se potem vrnejo v Rusijo - in privid šole, ki je oče ni smel omeniti že drugo leto, se je spet pokazal v daljavi. Mati se je vrnila veliko prej, v začetku poletja. Pravila je, da se ji blazno toži po ruskem podeželju, in ta dolgi "blazno" s tako koprnečim, zamolklim prvim zlogom je bila skoraj edina njena intonacija, ki si jo je zapomnil sin. A kljub vsemu je odšla nerada; pravzaprav sama ni vedela, ali naj gre ali ostane. Že zdavnaj se je začela čudno odtujevati sinu, kot da je ta izginil kdove kam, in ljubila ni tega odraslega dečka, šahovskega čudežnega otroka, o katerem so že pisali časniki, marveč onega malega, toplega, neznosnega otroka, ki se je, komaj se je kaj zgodilo, vrgel na tla, kakor je bil dolg in širok, ter začel cepetati in kričati. In vse je bilo tako žalostno in tako nepotrebno - borna neruska lipovka na železniški postaji in tulipanaste svetilke v spalnem vozu Severnega ekspresa pa občutek, da ji zastaja srce in da jo duši v prsih (mogoče je angina pektoris ali kratko malo živci, kakor pravi mož). Odšla je, nič pisala, oče je postal veselejši in se je preselil v manjšo sobo, in nekega julijskega dne, ko se je mali Lužin vračal domov iz drugega hotela - kjer je stanoval eden tistih resnobnih priletnih mož, ki so igrali z njim in mu nadomeščali vrstnike - je v soju večernega sonca pri leseni ograji na pobočju po naključju zagledal očeta z žensko. In ker ni bilo nobenega dvoma, da je ta ženska njegova rdečelasa peterburška teta, se je zelo začudil in postalo ga je nekako sram, vendar ni očetu ničesar rekel. Nekaj dni po tistem je navsezgodaj slišal, kako se oče po hodniku hitro bliža njegovi spalnici in kot da se glasno krohota. Vrata so se z vso močjo odprla in oče je vstopil s kosom papirja v roki, držeč ga od sebe, kot da se ga hoče znebiti - bil je telegram. Solze so mu tekle po licih obakraj nosa, kot da si je oblil obraz z vodo; hlipaje in loveč sapo je ponavljal: "Kaj je to? Kaj je to? To je pomota, zmotili so se," in se ves čas poskušal znebiti papirja.