Sedim v majhni sobi v svojem stanovanju, do katerega sem prišla pri 44 letih, sama s svojo bolečino in tudi srečo. Nesrečna sem, ker se je družina zaradi alkoholizma bivšega moža, očeta najinih treh otrok, razbila in razbežala. Dolgo je trajalo, da sem ga nekega dne zapustila in si ustvarila novo življenje. Ker sem bila premalo odločna in preveč popustljiva, se na koncu ni dalo narediti drugače, kot da sem se ločila, pobrala šila in kopita ter rešila svojo kožo in zdravje, kolikor ga je še ostalo. Srečna pa sem zato, ker lahko zdaj ponoči spim v miru in ker nikogar ni, ki bi me ponoči preganjal in preklinjal. Vsak večer, ko ležem k počitku, hvalim Boga.