Podobno je pri predelavi mleka. Še pred dobrim desetletjem so mleko ovac in koz sirili na »skrivaj« - po raznih kleteh, šupah, garažah ... O tem, kakšno tehnologijo, higieno in opremo so uporabljali, ni treba izgubljati besed, pa tudi o veterinarsko-sanitarnem nadzoru ni bilo govora. Seveda so bile tudi izjeme (predvsem na nekaterih kmetijah in planinah), vendar te le potrjujejo pravilo. V zadnjih letih se je stanje bistveno spremenilo. Rejci so napredovali pri predelavi mleka. Opravljenega je bilo veliko izobraževalnega, svetovalnega in pospeševalnega dela. Sirarne so preselili v primernejše prostore, ki so jih ustrezno uredili in opremili. Za to pristojne institucije (inšpekcije) so dobile možnost kontrole predelave in veterinarsko-sanitarni nadzor nad končnimi izdelki. Lahko bi zatrdili, da smo na tem področju dosegli bistven napredek, ki je obetal nadaljnji razvoj in gospodarsko trdnost kmetij. Sedanje stanje na tem področju ne obeta nič dobrega. Prav nasprotno, zna se celo zgoditi, da se bo sirarstvo umaknilo nazaj v »ilegalo«, saj zahtevanim pogojem po novem ne ustreza skoraj nobena sirarna več. Argumenti za takšno početje »države« so pri rejcih naleteli bolj ali manj na gluha ušesa. Sklicevanje na tako imenovano Evropo in dejansko stanje (predelave na domu) so si rejci ogledali na prav za te namene organiziranih ekskurzijah v tujini. Videno je le še potrdilo njihovo prepričanje, da so pravilniki in zahteve povsod postavljeni zato in tako, da jih je v življenju mogoče izvajati. Ti v nobenem primeru ne pomenijo zaton ali onemogočanje obstoja ali razvoja določene dejavnosti. Predvsem pa se je ugotovilo, da je najbolj pomemben poudarek dan predvsem izvajanju nadzora nad neoporečnostjo končnega izdelka. Tudi stroški, ki spremljajo nadzor predelave, so pri nas previsoki in neodvisni od zmogljivosti predelave, kar za veliko večino (predvsem majhnih sirarn) predstavlja preveliko finančno obremenitev.