Bogme, Američanom se bo še presneto kolcalo zaradi tistih štirih floridskih glasov, ki so prinesli zmago republikancem! George Bush, sin očeta Georgea, republikanec po duši, se še ni dobro usedel na predsedniški stolček, pa je že začel zapravljati. Toda njegov predhodnik je še naprej skromen, tako kot se za demokrata spodobi. Bush mlajši je prvo potovanje zunaj Ovalne pisarne namenil obisku ameriških vojakov. Takoj in brez pomislekov jim je nič kaj varčevalno obljubil za 4,6 odstotka višje plače, kar je lepo in racionalno. Vojaki so volili zanj, saj je boljše plače obljubljal že lani, ko sploh še ni razlikoval Slovaške od Slovenije, in zdaj je treba obljubo uresničiti. Lepo je, ker se ne laže, racionalno pa, ker je nujno povišati plače ameriški vojski, saj je nevzdržno, da za svoj ljubi kruhek prevažajo civiliste na jedrskih podmornicah! To je namreč edini način, da najslovitejša armada na svetu zagotovi svojim možem količkaj spodobno plačo. Saj razumete, dvajset turistov, vsak po 200 dolarjev za vožnjo, 200 dolarjev za to, da krmarijo podmornico, medtem ko posadka šahira; 300 dolarjev, če jim uspe sesuti od nekdaj sovražno japonsko plovilo, ki ob Havajih preganja sardelice - pa so zadovoljni mornarji in finančni minister! Clinton pa je za razliko od Busha pokazal, da je bil in ostaja ljudski tribun, predsednik s prefinjenim občutkom za obubožano množico. Potem ko sta s Hillary vrnila vse v dveh mandatih podarjene jima predmete, je Bill sklenil, da svoje nove pisarne, ki mu pripada po ustavi, ne bo odprl v središču New Yorka, za kar bi plačeval 700 000 dolarjev na leto (kritih iz državnega proračuna!), ampak se je kot pravi narodni tribun odločil za skromno pisarnico v črnskem Harlemu. Senatorka Hillary je bila dobesedno navdušena. Nekateri viri pravijo, da je ob tej novici dejala, da se kaj takega ne bi zgodilo niti v Sloveniji, namreč da bi bivši predsednik ali premier po končanem mandatu svojo pisarno odprl v, denimo, barakarskem naselju v Tomačevem. Bill Clinton je sklenil (resda po nerganju sitnih davkoplačevalcev), da bo svojo karitativno popredsedniško dejavnost nadaljeval v črnskem naselju New Yorka, ki ga ima menda od nekdaj strašno rad. Vzel je trikrat cenejšo pisarno od tiste v središču mesta in se odločil, da si bo namesto kaviarja v Ruski čajnici, ogleda predstav v Carnegie Hallu in pastramija v sloviti indijski restavraciji Carnegie raje privoščil pice, rakce, hotdoge v manj slovitih čumnatah in se tako teoretično in vsebinsko poistovetil s populacijo, ki ji državni proračun nikoli ni bil naklonjen. Skupaj z ljudstvom bo prenašal Bushevo davčno nasilje nad reveži, stal bo v vrsti za socialno juho, prehlade bo zdravil v javnih bolnišnicah, drenjal se bo v podzemni, pa tudi hči Chelsia bo deležna manjše žepnine.