Eugenio Embury lahko zlahka pretentaš, ko opaziš, da toliko mačk in rož ne dopušča sumničenja, ko veš, da otopelost malih muc in vonjave rastlin obračajo pogled proti preteklosti in ne proti dnevu, ki se pravkar izteka, ali proti časom, ki prihajajo. Če ji lažeš, je to samovolja, pa ne zato, ker je upravičena nosilka naziva lady in rahločutna oseba s sivimi lasmi, vedno spetimi v figo, pač pa zato, ker je resnica ni vznemirjala, kakršna koli je že bila. Zato je morala Jojo, da ne bi storila istega greha, oditi v Bukarešto, pa naj je to trajalo samo od jutra pa do večera istega dne, da bi se vnovič prijavila na izpit, na katerega enkrat v časih brez sadežev kot metafor, ko se še nisva poznala, ni šla. Skupaj sva se odločila, da je ta pot neizbežna, potem ko sva neštetokrat opazovala njeno babico izza zaves z volani v Paulinini hiši in šepetaje poskušala ustvariti lik lorda, kar se da podobnega tistemu, kar bi moral biti. Sestavila sva ga iz odlomkov pripovedovanj, iz vrstic v pismih, prebranih na skrivaj, iz sklepanja, iz fiziognomije, ki so jo razkrivale redke fotografije, iz sekvenc, zamišljenih po dobri tradiciji logike, iz materialnih delcev njunega zakonskega življenja (kot so bili ogrevalnik iz kavčuka, ducat japonskih pahljač, nekaj pip in geografskih atlasov, majhen revolver, ki je bil skrbno skrit pred preiskavami, kozarec za šampanjec). Požrtvovalno sva na fakulteti prestavljala izpit, redno sva telefonarila v tajništvo, dokler ni postalo jasno, da profesorja meteorologije lahko najdeva samo neke srede, ker bo potem izginil na neki mednarodni kongres. Jojo je poznala vse skrivnosti para Embury, ona je prebrala pisma, videla fotografije, ona je našla pištolo v poštnem nabiralniku z dvojnim dnom, zunaj, na fasadi hiše, tam, kjer miličniki in pripadniki tajne službe Securitate niso nikoli brskali, samo ona je imela ob vzhodu irealno moč nad barvami, da je s preprostim razgaljenjem prsi in ramen spreminjala rdeče v zeleno in mornarsko modro v rjavo. Brez obotavljanja sem sprejel povabilo Dumitrua M-ja. na kosilo, ker je to bilo omenjeno sredo in sem, potem ko sem ob zori ostal sam (Jojo je odšla, še preden se je zdanilo, da je ne bi videli z oken v soseščini, da ne bi koga znanega srečala na poti do železniške postaje), nekaj časa ležal v kadi z vročo vodo ter s solmi in penečo se kopeljo. Pozneje, bilo je že čez pol deveto, sem se zavedel nečesa nenavadnega: zelo pogosto sem pogledal na uro. Nobena od knjig na nočni omarici me ni pritegnila, zaman bi pregledoval zapiske v zvezku (nad rimskim kastrumom so bdeli tožilci), potem sem prižgal radio in ga takoj tudi ugasnil, namočil sem nekaj perila in ne da bi ga opral odšel z odejo na dvorišče. Sonce je precej žgalo in ko sem si ožgal hrbet, sem si končno nečesa zaželel - hladne prhe. V omari sem imel dovolj hrane, a se nisem ničesar dotaknil, da bi vsaj nekako priklical lakoto in začel zaupati v kuharske vrline najstarejšega človeka v mestu. K njemu sem se odpravil približno ob enajstih, ne naravnost, saj bi do njega prišel v nekaj minutah, naredil sem velik ovinek po ulicah in uličicah, ki so vodile do gasilske garaže. Če si se na stavbi s prusko poslikavo in z mestom pod njo ulegel na hrbet, si imel pred obrazom samo še gore. Nad gozdovi je puhtela poletna sopara, dvigovala se je tudi nad dolinami in strmimi vzpetinami, a ne preveč, ni prišla do skalovja in kamenja, lisa pod južnim grebenom, ki so jo lahko opazile le ostre oči, je ostala nedotaknjena. Toponimika je radovedna veda, sovražna sedanjosti, zvesta dvomljivi preteklosti, pripravljena dati denar za negotove skupne spomine in niti počenega groša za to, kar je moč videti ali otipati. Oddaljena lisa, planjava, na kateri so bili kamenčki nekega temelja nagrmadeni med plevelom, je nosila ime Finčeva koliba, pa to ne kar tako, saj je bilo to povezano z jutrom, ko je Jojo svoja oblačila odvrgla v travo in mi smeje odpela pas.