Ljudje smo narejeni iz predsodkov in stereotipov. Italijani so izvrstni ljubimci, blondinke neumne, Avstralija pa polna kengurujev. Brž ko stopiš na avstralska tla, že okoli tebe poskakujejo ta nenavadna bitja, ki si pri premikanju pomagajo s svojim močnim, mesnatim repom, si misliš. No, resnica je precej drugačna. Prvega dne vožnje po Veliki oceanski cesti v Viktoriji nisva videla niti znamenitih rumenih avstralskih prometnih znakov, ki opozarjajo, da se ti lahko pod avtomobilskimi kolesi znajde ta veliki vrečar in ti poškoduje vozilo, kaj šele, da bi videla katerega osebno. Da so naleti pogosti, pa so pričali ojačani sprednji odbijači na avtomobilih in kovinske mreže čez sprednja vetrobranska stekla. Drugi dan sva imela več sreče, kenguruji, ki sva jih videla, pa manj, ker niso bili več živi. Šele tretjega dne je prišlo do pravega srečanja. V narodnem parku Grampians v Južni Avstraliji je priskakljala čez cesto četica majhnih kengurujev, ki pa sploh niso bili pravi, veliki kenguruji, temveč valabiji. Do romantičnega, po turističnih prospektih tipično avstralskega prizora, v katerem se krotki vrečarji nemoteno sprehajajo naokrog, pa je prišlo šele več dni kasneje, v Severnih teritorijih, v Nitmiluku. Ko se je zmračilo, so se valabiji nenadoma pojavili okoli avta, se brezskrbno pasli med travo, se čohali s sprednjima, nekako premajhnima tačkama po glavi, si z jezikom kot mačke gladili kožo in pavlihovsko odskakljali stran, če si se jim preveč približal.