Kot mrtve živali padajo k ženskim nogam kosi oblek. Mož, še zmeraj v plašču, stoji s svojim močnim udom med gubami svojih oblek, kakor da bi na kak kamen padala svetloba. Najlonke in spodnjice tvorijo vlažen rob okrog ženinih copat, ki jih pravkar sezuva. Zdi se, da je sreča ženo naredila mlahavo, ničesar ne more dojeti. Težka direktorjeva lobanja se zarije v njene sramne dlačice in jih grize, nenehna je njegova želja, od nje nekaj želeti. Svojo glavo potisne navzven in namesto tega potisne njeno na vrat svoje steklenice, kjer naj bi ji teknilo. Njene noge so privezane, medtem ko jo otipava. Njeno glavo si nabije na tiča, se izgubi v njej in jo za pomoč še močno uščipne v zadnjico. Čelo ji pritiska nazaj, tako da ji tilnik nerodno poka, potem pa posesa njene sramne ustnice, ki so sestavljene in povezane, da bi iz njegovih oči nanjo lahko mirno gledalo življenje. Sadje bo že še dozorelo. Tako pride, če svoje čl. navade nakladamo drugo na drugo, da bi potem v krošnjah lahko kaj obrali, kar nam potem vendarle ne tekne. Vse je omejeno s prepovedmi, znanilci skomin. Tudi na majhnem hribčku ne raste neskončno veliko in naše meje tudi niso več kot tisto, kar je za nas razumljivo, a z našimi majhnimi trdnimi žilicami ne moremo razumeti veliko.