Dolga leta so se mnogi, ki so se predstavljali za prijatelje, gostili pri nas, jedli, pili in se lepo imeli, zdaj pa so pokazali svoj pravi obraz. Ni mi vseeno, prav tako pa mi ni hudo zaradi njih. Niso vredni tega. Hudo mi je le, ko vidim, da za vedno odhajajo dobri, prijazni, priljubljeni, izredni ljudje in vrh vsega še mladi. Pomislite na našega Tomaža Humarja. Premagoval je sedemtisočake, osemtisočake, ki so za večino ljudi nepremagljivi. Zdaj razmislite še malo naprej in se spomnite, kako nespoštljivo in grdo so nekateri pisali o njem, čeprav se sami še na majhen hribček niso sposobni povzpeti. Taki so potem pljuvali po njem. On, ki je v Guinnessu za vedno zapisan, ni dober za razne ničvredneže in naduteže, ki pravijo, da je dobil, kar je iskal. Potrudite se malo, bodite bolj strpni in prijazni, življenje je tako kratko.