Prevozili smo še zadnjo kontrolno točko ob izstopu iz Sane in se odpravili proti gorovju Haraz. Po nekajurni vožnji, gor in dol po številnih serpentinah mimo terasaste gorske pokrajine, smo prispeli do slabih sto kilometrov oddaljene Manake, majhnega kraja, ki je glavno tržno mesto in središče gorovja Haraz. Kljub premaganemu 3000 metrov visokemu prelazu in številnim klancem ter spustom smo ohranili nadmorsko višino prestolnice, 2300 metrov. Glavna ulica na vrhu strateško pomembnega prelaza ležeče Manake je že polna sodobnih arhitekturnih skrpucal, središče se še nekako upira takšnim tujkom. Glavni arhitekturni biseri te pokrajine so posejani po okoliških vrhovih in pobočjih. Eden izmed najlepših, ki dobesedno vzame sapo, je vsekakor Al Hajara, dva kilometra oddaljena gorska vasica, katere glavni, z obzidjem objeti del je zgrajen na vrhu skalnate pečine. Na njem se kot tjulnji na otočku sredi morja gnetejo petnadstropne, stolpnicam podobne hiše. Sčasoma je vas zrastla, tako da je del zgrajen na sosednji terasi in pa pod utrjenim hribom, kjer so prebivali »drugorazredni prebivalci«, judje, ki so veljali za najboljše jemenske obrtnike, predvsem draguljarje in puškarje. Južno pobočje je terasasto, včasih so na njih gojili kavo, danes jo je zamenjal dobičkonosni kat. Poldnevni pohod po okolici je kakor biserna ogrlica, saj pot pelje mimo utrjenih vasi, zgrajenih na vrhovih majhnih hribčkov, ki kot neutrudni stražarji bedijo nad terasasto pokrajino. Žal so mnoge skoraj povsem prazne, dostop z avtomobilom ni mogoč, vodovoda tudi še ni in ljudi je premamilo boljše in lažje življenje v Sani. V Al Hajari in njeni okolici bi lahko ostal tedne, vendar najem džipa ni poceni in po nekaj dneh je pač treba oditi naprej.