Vreme je bilo ravno pravšnje, brez sapice, ki zna v teh krajih prav nemarno potegniti. Kar hitro smo hiteli na segrevanje in vadbišče. Ker so se vsi prisotni postavili na preproge, smo šli tja tudi mi, četudi so bili recimo prej omenjeni "swing-obroči" na prav prikladni travnati podlagi. Preprog ne maram preveč, zato je segrevanje minilo veliko hitreje kot bi sicer. Udarili smo še nekaj žogic na chipping zelenico in že je naša štiričlanska ekipa stala na prvem odbijališču. Dva prvič in dva s koristnimi izkušnjami. Odveč je poudarjati, da so grožnje drugih dveh o ogromni količini vode in nevarni prvi luknji z zelenico na otočku pri drugih dveh dvignile raven adrenalina. Pa je šlo, treba je vzeti prav pravšnjo palico - luknja je namreč dokaj kratka - in žogico zadeti naravnost. V tem pa je bolj ali manj ves trik golfske igre. Važno je, da se ne ustrašite vode. V Gradu še posebej. Zelenice so v Gradu lepo urejene, vendar smo imeli zaradi obilnih padavin v prejšnjih dnevih ter nekoliko nižjih temperatur največje težave prav na njih. Seveda je možno tudi to težavo rešiti in od osme luknje naprej smo igrali na sveže pokošenih zelenicah... in imeli zaradi tega spet težave (s prvim udarcem na zelenici, z drugim z nje). Naj še zdaj, povemo, da je bilo na igrišču tudi nekoliko naključne vode, dovoljeni prosti spust žogice pa se je največkrat izkazal za zelo hvaležno olajševalno okoliščino. Niti druga luknja ni povzročala večjih težav, s prvim udarcem udarite naravnost, kolikor pač morete. Prostora je dovolj, tako da predolgi ne boste. Paziti morate le, da ohranite smer, na levi strani je namreč vodna ovira, na desni pa laguna in morje. Sicer tudi morje šteje za vodno oviro, vendar je veliko bolj imenitno, če ji rečemo kar morje. Pri drugem udarcu boste že videli zelenico. Po prvih dveh luknjah pridemo na tretji do prvih težav. Par 5 z izjemno dolžino 520 metrov. Priložnost za long hiterje? "Jain", bi rekli naši severni sosedje. Na približno dvesto metrih boste z obeh strani naleteli na vodno oviro, ki je dovolj široka, da se boste raje odločili za nekoliko krajši udarec pred oviro (morda celo z železom 3). Če redno udarjate preko 230 m (brez kotaljenja, se razume), vam bo najbrž uspelo, vendar me je groza pomisliti, kaj se tukaj dogaja v vetru. Tu smo, da se zabavamo, in ne bomo pretiravali. Ko se prebijete do zelenice, je pred njo na levi še bunker... Smo že na četrti luknji, par 4. Potrudite se s prvim udarcem in naprej bo vse lažje. Zelenico namreč s sprednje strani varuje voda, torej je od kakovosti prvega udarca odvisno, kako se vam bo tresla palica pred drugim. Vode ne boste zadeli, priporočljivo pa je, da udarite čim bliže. Peta luknja je najlažji par 3, kratek, 120-metrski udarec na zelenico in potem vso srečo pri patanju, saj ima zelenica nekaj izrazitih prelomov. Gostitelji opozarjajo na prelep razgled, saj se z zelenice vidi na sosednji otok Barbana. Ta vas bo spremljal še čez vso šesto luknjo. Spektakularna zadeva, ki ne dopusti niti najmanjšega slicea, vsa desna stran meji na morje, po katerem se je prav takrat počasi vozil neki luksuzni čoln. Ne, nisem ga zadel, četudi mi je žogo odneslo v vodo. Je najkrajši par 4 na igrišču, zato so ga načrtovalci začinili še s tremi bunkerji pred zelenico. Do sedme luknje se je treba sprehoditi čez cesto, a se na koncu izkaž e, da je le malce bolj bleda kopija šeste. Daljša, a lažja. Sledi ji nov par tri na osmi luknji, ki najbrž sodi med zahtevnejše pare 3 sploh. Zelenica je skrita za vodo, močnim ščavjem in še manjšim hribčkom. Morda je varneje igrati nekoliko na desno in od tam mirno proti zastavici. Da bi igri dodali še malce napetosti, so fantje sklenili stavo: najbližji zastavici z drugim udarcem. Mene so po prvem udarcu izločili iz stave, ker sem bil po čudnem naključju edini na zelenici. In to na sveže pokošeni zelenici, če se še spomnite. Stava se je končala tako, da so vsi z drugim udarcem lepo padli proti zastavici, zmagovalec le kakih 10 cm od nje, moj pat pa je zbezljal z zelenice. Še dobro, da nisem vztrajal pri stavi. Deveta luknja je "pasja taca v levo", torej levi zavoj. Na desni strani je zunaj, sicer pa ta s 352 metri dokaj dolg par 4 nima večjih posebnosti. Prišli smo čez polovico, ki takoj postreže z ogromno vode na obeh straneh 10. luknje, 490-metrskega para 5. Spet je potrebna preciznost in, hja, ne boste verjeli, tudi oster vid. Še danes prav ne vem, kaj se je zgodilo po izvrstnem prvem udarcu. Verjetno sem bil tako ponosen na vse uspele udarce čez vodo doslej, da sem spregledal zelenico oziroma zanjo zamenjal udarjališče naslednje luknje čez vodo. Čutil sem, da lahko zadenem, in na srečo z lesom 3 nemarno zgrešil. Potem pa so me soigralci usmerili na levo in je šlo. Enajsta luknja je kratek par 4 spet z "levo pasjo taco". Sicer je obdan z bunkerji, ki pa niso nič posebnega, zato kar pogumno sezite po težki artileriji. Po napadu lahko v podobnem slogu nadaljujemo tudi na dvanajsti luknji s parom 5. Prva dva udarca (in pri nas v nekih primerih celo trije udarci) se praktično ne moreta zgubiti, pred koncem pa sledi še poslastica - udarec na otok, ki je s "celino" povezan z dvema mostičkoma. Prvi zna biti čisto prikladen, saj ga lahko tudi zadenete in žogica se bo gosposko sprehodila čez, na drugi strani pa boste pogoltnili cmok v grlu, ko se bo od njega odbila in padla v vodo, odvisno od tega, kako imate vzgojene žogice. Po paru pet se ne boste začudili, ko bo imel naslednji par 3 kar 212 metrov. Večna dilema med lesom in železom: železo ne bo šlo tako daleč, primeren les pa je lahko težaven zaradi kratke zelenice. Odločili smo se vsak po svoje in luknjo končali s podobnim, če ne istim rezultatom. Navzlic vodi, ki grozi z desne strani. Še štiri do konca, štirinajsta luknja si po dolžini deli prvo mesto parov 4. Na levi je močvirje, zato pazite, če si nočete umazati hlač, od petnajste naprej pa pazite predvsem pred udarci v desno stran. Sicer boste lahko igrali, če boste žogico našli, vendar bo treba prehoditi kar lep kos poti nazaj, saj je igrišče dostopno le na redkih prehodih. Zanimivost petnajste luknje je bunker na sredini čistine, ki se mu boste z malo sreče izognili. Veliko večjo srečo smo imeli na šestnajsti, kjer so prav na dolžini prvega udarca umeščeni trije bunkerji. Naše žogice pa vse na drobnih zelenih zaplatah med njimi! Sedemnajsta luknja se odlikuje po zelenici, ki je skrita za močnim levim zavojem, sredi vode in močvirnega rastja. Navadno so mi na igriščih osemnajste luknje zelo ljube (skoraj tako kot devetnajste). Igralec bolj ali manj že ve, kako mu ta dan gre na igriču. Če je doslej igral dobro, nima nobenega razloga, da bi sedaj nehal z dobro igro, če pa ga je lomil, potem zdaj že ve, da z rezultatom ne bo nič in igra veliko bolj sproščeno. Kot nalašč je tudi tukaj osemnajstica dovolj široka, da lahko greste z driverjem "na vse ali nič". Luknja z desnim zavojem ima na levi strani vodo, ki pravzaprav ni moteča. Do zelenice bi moralo iti brez težav, tukaj pa se zaradi valovitosti le malce potrudite. Končati igro s štirimi pati je res od sile.