Ko je Punčka prišla k meni v varstvo, se ga je sprva malo bala, saj je prvič videla tako od blizu kakšno živo žival, iz slikanic, da, jih mnogo pozna, a z vsakim obiskom je bilo videti, da vedno bolj sprejema muca kot del splošnega okolja pri babici. Sprva ga je upala pobožati le čisto narahlo z enim prstkom po eni dlaki, potem se je kmalu toliko sprostila, da mu je že sama dajala njegove piškotke, ki jih je počasi drugega za drugim spuščala v skledico. Nekega dne (kar sem si morala zapisati), pa je ob takem hranjenju pogladila s celo roko mačka po hrbtu in mu ljubkovalno rekla: "O, ti moj čjovek!!" V Punčkinem dosedanjem govornem razvoju je imel in ima naš muc več poimenovanj in pomenov, od: M-ta, m-ta ... A-ta, a-ta ... Mu-ja, mu-ja ... Muc-muc, Gušmajun ... Pa tudi Mah-mah, ker muc maha z repom (sosedovi pa imajo psička Baha). To! Do, ah!, nazadnje, pa še Čjovek!