A bodimo nazornejši in preidimo od splošnega h konkretnemu: Haiderja kot ekstremista niso opljuvale samo evropske levičarske stranke, kot to poskušajo prikazati nekateri pomladni komentatorji, ampak so bili nad njim in nad njegovimi koalicijskimi partnerji enako ogorčeni tudi na evropski desnici. Zelo malo resnih evropskih politikov bo torej mahanje z repom pred Haiderjem razumelo kot sredinsko početje, ampak bo tako ravnanje prej imelo za koketiranje z ekstremno politično držo: če je namreč za novo avstrijsko vlado na načelni ravni še mogoče reči, da jo velja soditi po dejanjih, ne pa jo obsojati vnaprej, je kaj takega smešno trditi za Haiderja, saj pri njem že vsaj dvajset let ni dvoma, kam pes taco moli še posebej pa bi to morali vedeti politiki LDS, saj so Haiderja med drugim vrgli tudi iz Liberalne internacionale. Še bolj nerazumljivo pa se mi zdi užaljeno opozarjati, da je evropski hrup ob novi avstrijski vladi dvoličen, češ, v Bruslju se doslej še nikoli niso resneje zganili v bran naši manjšini, pa čeprav so imele podobno slab odnos do nje tudi druge avstrijske stranke, le da so pri tem uporabljale malo manj neposreden besednjak kot svobodnjaki: je pač tako, da so bili z zornega kota Unije to doslej obrobni problemi, pri čemer je bila Avstrija a priori v prednosti, saj velja za staro članico in trdno demokracijo, medtem ko smo mi tranzicijska država, ki je komaj dobro zbežala z ruševin jugoslovanskega komunizma. Drugače povedano, s Haiderjevim prihodom na oblast so, paradoksno, razmere v Evropi postale bolj kot kdaj doslej naklonjene opozarjanju na težaven položaj slovenske manjšine v Avstriji: verjamem namreč, da velikemu delu dunajske politike ni vseeno, kaj si o njihovi državi mislijo po evropskih prestolnicah, zato bodo pripravljeni storiti marsikaj, da dokažejo, da sedanja vlada ni ksenofobna in šovinistična zgleden odnos do slovenske manjšine pa bi bil pri tem lahko eden od odločilnih momentov.