Če vprašate navihanega petošolca, kdo bo pri njih doma pekel praznično potico, ga ne boste spravili v zadrego. Za takšno, z ravno prav orehovega nadeva in samo po polovici posuto z rozinami - ker jih Matevž ne mara, mami Suzana pa naravnost obožuje - je pač mojster oči Boris. Včasih, ampak res le včasih, mu v kuhinji kdo dela družbo. Največkrat, kakopak, Matevž. Da preveri, kako je s tistimi presnetimi rozinami. Tako, za vsak primer! Ko iz pečice zadiši po za ta čas tipični dobroti, čudež potiho pride v dušo. Čas je za sproščeni opravili, ki prispevata k božičnemu užitku: okraševanje smrečice in postavljanje jaslic. Matevž in njegov starejši brat Žiga sta zelo natančna. Jaslice položita v nakazano pokrajino iz mahu, osrednji del zavzema hlevček, domišljena sestavljanka človeških in živalskih figur pa ponazarja svetopisemsko razlago Jezusovega rojstva. Tako je družinsko praznovanje popolno. Dokaz ljubezni v najbolj preprosti obliki. Tega Matevž na glas ne pove. Premajhen je še, a tudi preskromen, da bi vznemirjenje ob pričakovanju belega božiča zložil v velike besede. Drugače je z dobrimi mislimi, ki se mu porajajo ob koncu leta. »Očku, mamici in bratu želim, da bili veseli in zdravi, babici, dedku in prababici, da bi še naprej živeli in se imeli radi.« Neverjetno, kako malo lahko pripomore k sreči, če si otrok. In to danes, ko je mogoče kupiti marsikaj. Matevž pozna trg z igračami in hrepeni po teleskopu, a ne bo dobil vsega, kar si želi. Božiček mora zaradi zasoljenih cen skrbno izbirati darila. Morda mu zato veliko pomenijo skromne pozornosti. Mamin topel nasmeh, očetova pohvala za ocene, mahanje z repom psička Rona pred pragom, igranje nogometa s prijatelji in pogled na zasneženo pokrajino. »Zame je največja sreča, ko je lep dan,« preprosto sklene Matevž. Osupljivo! Mnogi namreč še kot odrasli ne dojamejo, da je v življenju treba biti hvaležen za majhne čudeže, ki se dogajajo dan za dnem.