stni podobi. Po naravi je pes družabno bitje, je žival, ki živi v krdelu in torej sprejema pravila ter potrebuje stalno prisotnost vodnika. Če živi sam, je njegov razvoj moten, pa ne, kot pravijo nekateri, ker so današnji psi razvajeni, ampak ker socialno bitje ne more živeti na verigi ali v pesjaku, ne da bi njegov značaj nosil zaradi tega trajnih posledic. Lahko pa vodi čredo ovac, kajti le-te postanejo njegovo krdelo, njegovi družabniki. No, ampak vrnimo se k psom enaindvajsetega stoletja. Sama sem po naravi družabna, a sramežljiva in večkrat težko prva spregovorim, pa čeprav bi rada. Odkar imam psa, vsakodnevno navežem nove stike z ljudmi. Eni so bežni, drugi postanejo trajni. In prijatelj, ki psov ne mara, ne more verjeti, ko mu povem, da je kar nekaj mojih prijateljev na facebooku pravzaprav Lučkinih. Lučkinih zato, ker jim je ona pritekla naproti s svežnjem pasjih poljubčkov in mahajočim repom v gorah ali na morju, doma ali na počitnicah. In vedno je izbrala “ta prave”, take, ki so meni sorodni po duši. Iz pasjega slinastega pozdrava se je tako vsakič razvilo trajno človeško prijateljstvo. Pa še nekaj je: psi so poligloti. Ko smo na počitnicah, se Nemci, Avstrijci pa Hrvati, Italijani in drugi čudijo, kako da jih pes razume in posluša, pa tudi uboga. Predvsem zato, ker mu ni za besede, ampak za čustva, za nežnost, za prijateljstvo. In mi lastniki smo primorani slediti svojim psom.