Če sem povsem iskren, uničil me je tisti prepir ... In datum! Bil je prvi dvanajsti. Sneg je zapadel in vse to, res. Mislim, ob pijančevanju ti pa tale čas res beži, beži. Pa ne bi o tem, saj to ve že vsak otrok, a ne? Kakor koli že, ej, prava panika je bila ... Mislim, čez noč je nametalo toliko snega, da se nam je vsem trgalo. Psom še najbolj, če veste, na kaj ciljam. Na tiste njihove mahajoče repe in valjanje po snegu celcu in to. Ljudje pa smo preskakovali kupe snega, ki so jih komunalci navsezgodaj nesebično pripravili. Hočem reči, prav pootročili smo se. Sploh jaz, ki sem iz čiste razigranosti skočil v Danino posteljo. Kar tako, jebiga. Prvi sneg in to. Mi je bilo všeč, in če se ne motim, njej tudi. Vsaj obnašala se je tako. Mislim, da mi je vse oprostila. Pa kaj ne bi, a? Cukrček sem, remember! Pa avtomobile je zanašalo, da smo prestrašeno odskakovali v sneg in vse to. Čista norija! Pijačka je tekla v potokih, v smislu, naj nam bo vsaj v telesu toplo, če je že koža totalno hm, hm, hm. Ampak ... In tu se konča vse veselje. Tisti prepir!