Vso noč je deževalo in šele ob enajstih je dež za kratek čas prenehal, tako da sva lahko opremo spravila na kolesi, potem pa nama je bilo za dež povsem vseeno. Nekaj časa je šlo gladko po ravnini, potem pa sva se povzpela na šeststo metrov visok prelaz, kjer je Berta že kar pošteno zmanjkovalo. Prava poslastica je prišla na spustu z vrha, kjer sva skoraj pol ure drvela z vetrom v hrbet več kot štirideset kilometrov na uro. Berta že nekaj časa nisva videla in dohitel naju je šele, ko sva se v obcestni uti ustavila za malico. Zagledal naju je že z vrha klanca in z mahajočim repom oznanjal svoje veselje ob ponovnem srečanju. Zvečer je za nagrado in uspešno pretečen tretji dan dobil posebno porcijo testenin, ki sva jih prelila s tuninim oljem, za posladek pa je lahko polizal prazen lonček karamelne kreme. Žal je bila to njegova zadnja večerja z nama, saj sva iz Ville Cero Castillo »napadla« Coyhaique, kjer pa je na asfaltni cesti toliko zaostal, da se nismo več videli. Morebiti se je pridružil ženski, ki sva jo srečala dopoldne. Iz Ushuaije se je Peš odpravila proti severu.