Za medije je bil seveda najzanimivejši tisti del Janševega govora, ki se dotika tedanje vloge Milana Kučana, ki je bil v času izida 57. številke Nove revije šef slovenskih komunistov in s tem Udbe. 57. številka Nove revije je, kot je dejal Janša, med oblastniki sprožila pravi vihar, vrh slovenske komunistične partije pa je celo izdal razglas, v katerem piše, da bodo slovenski komunisti naredili vse, da se ideje iz 57. številke Nove revije ne bodo uresničile. Poleg tega so bili tisti, ki so najglasneje kritizirali in napadali 57. številko Nove revije, v času demokratične Slovenije nagrajeni z odlikovanji in celo visokimi državnimi službami. Janša je ob tem spomnil na javno objavljen magnetogram seje »vrha slovenske represije« leta 1988 v Tacnu, kjer je tedanji predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan komentiral t. i. pisateljsko ustavo in jo označil za »tipično meščansko ustavo, ki je slabša od Čosićeve«. Omenjena ustava namreč ni govorila ne o socializmu, ne o Jugoslaviji in tudi ne o Osvobodilni fronti, ampak o tem, kako narediti družbo, kot je dejal Kučan, »po svoji oziroma Bučarjevi meri«. Kučan naj bi bil omenjena dejanja, kot je na primer pisateljska ustava, označil za »fašistoidne manire«. Janša se je tudi vprašal, kako je mogoče, da se v času praznovanja 25-letnice Nove revije po Sloveniji širijo teze, da je stanje sedaj slabše kot konec osemdesetih let. Ob koncu govora je zaželel veliko novega ustvarjalnega navdiha, da bi Nova revija – projekt, ki živi – zmogla nadaljevati tudi kulturno prenovo slovenskega naroda, kar je bila neuresničena želja dr. Jožeta Pučnika.