Henry S. Lannes je možak v najboljših letih, denimo tam okrog štiridesetih, morda tudi nekaj več, in pred trinajstimi leti je opustil perutninarstvo ter se diverzificiral v rejo divjih prašičev, jelenov in damjakov v ogradah, torej na polsvobodi, kot je pisalo na programu naših obiskov. Izraz diverzifikacija Francozi radi uporabljajo, z njim pa hočejo povedati, da so pred časom začeli v kmetijstvu razmišljati drugače. O tem smo v dosedanjih reportažah že pisali, gre pa za iskanje vedno novih možnosti preživetja in razcveta z raznimi dejavnostmi, tudi dopolnilnimi, ki so tako ali drugače vezane na kmetijstvo. Na kmetiji Le Houga so zato leta 1986 začeli skromno, z dvema jelenoma, šestimi divjimi prašiči in dvajsetimi samicami za to šesterico. Danes ima Henry S. Lannes 55 hektarjev ograjenih površin, travnatih in gozdnih, na njih pa 250 jelenov in košut, divjeprašična čreda šteje 150 glav, damjakov pa se naokrog podi okrog stotero. Kar številna čreda, ki je ves čas zunaj, na prostem, kjer se pase, rije, valja po blatu in še kako drugače uživa, da se rod ohranja in je potomcev dovolj gospodarju v veselje in korist, dokler ne dorastejo in jim je namenjen strel in potem pot v klavnico. Vse to opravi kar lastnik sam, vendar mora živali pokončati v prisotnosti veterinarja, potem pa jih naloži v hladilnik in odpelje v dvajset kilometrov oddaljeno klavnico. Zaupal nam je, da porabijo vse kose mesa. Slabše za juhe in paštete, boljše za pečenje. Za predelovalno linijo veljajo normativi Evropske unije, obrata, ki ga imajo na kmetiji, pa niso bili voljni pokazati celi skupini, pač pa samo izbranim. Ker je bil med njimi spodaj podpisani fotograf, ki je sicer magister veterine in mu gre zato popolnoma verjeti, lahko zapišem, da so naši predpisi za te stvari strožji. Ne le tu, tudi drugje smo lahko opazili, da Francozi ne komplicirajo pretirano s strogostjo predpisov, da so mnogo bolj življenjski in praktični, ljudje pa iznajdljivi. In zakaj smo potem mi bolj papeški od papeža, se človek vpraša ter pomisli, da bi na takle (obvezen!) izlet poslal skupino slovenskih uradnikov (na njihove lastne stroške, seveda!), ki s svojo togostjo krojijo usodo marsikatere kmetije in ji kljub volji in iznajdljivosti ne pustijo dihati. Še zlasti, ko smo videli, kako je Henry S. Lannes, potem ko smo si ogledali njegove živali, na žaru ob hiši čepe pripravljal naše kosilo. Nikakršnega ognjišča, rešetk, dimnika, tam na tleh je skupaj vrgel nekaj drv, razgrebel žerjavico in na mreži, ki je nekoč služila bogvedi katerim vrtnim vratom, meni nič tebi nič spekel kose jelenjadi in divjega prašiča za cel avtobus. Tako gre to pri njih, seveda po vseh normativih Evropske unije.