Zdi se, da Marko Simončič, magister veterine, zaposlen v Veterinarski bolnišnici Maribor, sploh ne zazna sprememb ozračja, ampak stopa iz hleva v hlev, prijazno in brez pomislekov svetuje ljudem in jih tolaži. Zdravljenju in delu z živalmi je ves predan. "V tem poklicu sem že skoraj trideset let," pove. "Ko začneš delati na terenu, je sprva seveda težko. V začetku sem imel največ težav z iskanjem kmetij. Mnogokrat sem se izgubil, se vozil od ene zakotne kmetije do druge, taval po bregovih in globelih. Sedaj imamo terenske avtomobile, primerne za vožnjo po blatu, snegu in jarkih, včasih pa sem vozilo komaj obvladal. Še zmeraj imam težave, ko zapade meter snega. Tedaj mi ne preostane nič drugega, kot da vzamem pot pod noge in grem v hrib kar peš." Večkrat pomislimo, da v belo haljo oblečeni veterinarji v lepo opremljenih ordinacijah čakajo na razvajene pse in mačke, da jim postrižejo dlako, pa seveda na fine dame, ki tja pripeljejo svoje ljubljenčke. Vendar v glavnem ni tako: veterinar, ki svoje delo opravlja na terenu, hodi po hlevih v gumijastih škornjih in modri halji (tako oblečen bolj spominja na mehanika), ob koncu svojega delavnika pa je marsikdaj umazan od glave do peta, preznojen in utrujen.