Vladimir Makuc, ki ga poznamo predvsem kot vrhunskega grafika, nam na pričujoči razstavi razkrije tudi svoje delovanje v mediju tabelne slike in skulpture. Medtem ko ukvarjanje z jedkanico in akvatinto narekuje Makucu intimizem formata in konkavnost površina, mu slika omogoča izraz na galerijskem formatu in konveksnost površine, skulptura pa mu omogoči tridimenzionalnost likovnih rešitev. Osnovna tema Makučevega ustvarjanja je predvsem čas, ki pa je spretno prikrit ali podkrepljen z Makučevimi tradicionalnimi volom, ptiči in ovni. Vendar pa za Makuca obstajata dva časa. Umetnik je konec šestdesetih let na svoje grafike odtiskoval urne mehanizme in s tem ločil čas na tisti mehanski čas, ki je izmerljiv in preverljiv ter katerega mehanizem se nezadržno giblje naprej, ponavadi tudi v smislu valjarja, ki iz slikarju ljubih stvari naredi v najboljšem smislu muzealijo, v najslabšem pa jih dokončno zmelje. Temu času umetnik zoperstavi svoj osebni čas, v katerem stvari in bitja, ki so mu pri srcu, lahko trajajo zatopljene v večnost. Svojo pokrajino z usločenim horizontom, ki kaže na krožnost in večno vračanje, naseli Makuc z bitji, ki bi lahko zelo lepo služila kot podkrepitev svetopisemskemu reku o ubogih, katerih je nebeško kraljestvo. Njihove oči bolščijo, a to ni izraz neumnosti, ampak je izraz uročenosti od sveta, v katerem živijo. Edina človeška bitja, ki naseljujejo Makučev svet, so mitološke figure Lede in Evrope, ki so izvedene v zelo arhaičnih formah, ter avtorjeva lastna podoba. Slikarjevi avtoportreti so ponavadi zasnovani tako, da je slikarjevo levo oko postavljeno točno v središče slike. Črte na njegovih slikah spominjajo na notno črtovje, ptice pa na note. Pesem, ki jo lahko razberemo iz tega zapisa pa, v nasprotju s preostalimi Makučevimi motivi, ni spokojna, ampak svarilna. To, kar se zdi notno črtovje, so žice takšnih ali drugačnih kablov, ki pticam onemogočajo vzlet. V tem smislu je tudi sarkastično duhovita avtorjeva uporaba telefonskih kartic in sklicevanje na reklamne slogane, ki omenjajo ptice, s katerimi si delijo nebo. Podoben pomen imajo tudi steklene črepinje. Te nam na njegovih slikah in skulpturah omogočajo poseben svetlobni učinek. Videti so kot majhne rozete, skozi katere svetloba čarobno obarva pokrajino. Dejansko pa gre za past. Takšne črepinje se postavljajo z namenom, da bi se odganjali ali tatovi ali ptice. Rozeta tolažbe postane varljiva rozeta sodobnega sveta in je kot taka zelo podobna srednjeveškim upodobitvam Kneza sveta, ki je s sprednje strani lep in elegantno oblečen mladenič, s hrbtne pa njegovo telo razjeda različna golazen. Dejansko pa je Makučeva pesimistična uporaba črepinj izraz umetnikovega neskaljenega pesimizma. Umetnik med te črepinje postavi ptico. Življenje si najde svojo pot, vsem oviram navkljub. Umetnik zelo redko vpelje kak nov motiv. Zadnja taka novost je recimo motiv sove, ki jo ogrožajo lastovice. Motiv je povzet po opazovanju dogajanja v naravi, simbolično pa pomeni usodo človeka, ki je drugačen. Vladimirju Makucu, ki je ostal skozi ves svoj opus zvest svojim načelom, ne ozirajoč se na takšne ali drugačne spremembe, taka motivika nikakor ne more biti tuja. Tudi umetnikovo ponavljanje motivov, ki so pri njem dobili ideogramske in emblematske razsežnosti, moramo razumeti ne kot pomanjkanje domišljije, ampak kot zaklinjevalski obrazec, s pomočjo katerega umetnik izvaja magični ritual nad svojim svetom in ga tako poskuša zaščititi pred mehanizmom mehanskega časa.