Globoko v sebi smo se zavedali, da mora neizogibni propad Ericsonovih izvirati iz načina, kako so stregli svojim muham. Moja mati se je tega gotovo zavedala z obžalovanjem, a je vseeno vedela. Njihova kmetija ni imela ne zgodovine ne discipline in medtem, ko so se ukvarjali s urjenjem psov in delanjem sladoleda, smo se mi ukvarjali z neomajnim garanjem proti večjemu cilju navzgor. Moj oče ne bi rekel, da hoče biti bogat ali celo da bi imel rad v lasti največjo kmetijo v okrožju ali biti lastnik okroglega, prepričljivega števila tisočih akrov. Ni zaklinjal imen svojih otrok ali želje, da bi nam zapustil nekaj trdnega. Najbrž ne bi naštel sploh ničesar, razen da bi nadaljeval z delom, imel dober pridelek, naredil dober vtis pri sosedih. Vendar je o zemlji, na katero sta naletela njegova stara starša, vedno govoril z odporom - tisti veliki komarji-mesarji, povsod kače, mačji repi, pijavke, močeradi, malarija, prostrana širjava ledu, po kateri se je dalo pozimi drsati, leta 1889, od Cabota na vzhodu čez našo zemljo pa vse do Columbusa deset milj stran. Čeprav sem rada razmišljala o prastarših Davis, ki iščeta ameriško obljubo, ki je bila le možnosti, in sem imela rada šalo o svojem dedku Cooku, ki je našel možnosti, kjer so drugi videli prevaro, sem se neudobno zavedala dejstva, da je moj oče vedno iskal nemogoče in nas na primeru Ericsonovih učil, naj delamo isto - da discipliniramo kmetijo in sami sebe k življenju in redu, ki presegata mnogo stvari, še posebej pa zgolj muhe.