V predgovoru k Trem pogovorom Solovjov pripoveduje o čudaški ločini “luknjemolilcev” (dyromoljajev), ki se je, kot so pisali časopisi, pojavila v zakotnih krajih na ruskem podeželju. Kmetje so zvrtali luknjo v steno koče in jo molili: “Moja sveta luknja, moja sveta izba!” Toda po Solovjovu so bili vernikom te ločine podobni izobraženi “luknjemolilci”, katerih nauk se je širil med izobraženstvom. V svojih pozivih k vsesplošni dobroti, pravičnosti in bratstvu so sprejemali etične napotke, zametavali pa metafizične temelje krščanstva, torej niso počeli nič drugega kot molili k luknji, k praznini. V središču misli Solovjova, na to moramo opozoriti, je bil en sam, neizpodbitni aksiom – smrt. Ni se strinjal s tistimi, ki so, v želji, da bi ublažili okrutnost bioloških zakonov, govorili o večnem obnavljanju življenja v naravi; v naravi ni nobenega obnavljanja, ker prav ta muha, prav ta ptica, prav ta roža živijo samo enkrat in ne porajajo novih samih sebe, pač pa druge primerke. Smrt v zadostni meri priča o vsesplošni skaženosti, je hudičev pečat v vesoljstvu. Človek se ne more izogniti edinemu, najpomembnejšemu ali – ali: ali je Kristus od mrtvih vstal in premagal peklenske moči ali pa ni od mrtvih vstal. Tistim, ki izberejo drugo, je Solovjov svetoval, naj postanejo budisti, namesto da se sklicujejo na evangelij.