Na zakon gledam zelo pozitivno in bi rekla tako: v tem primeru je politika naredila korak, s katerim je omogočila kadilcem, da se zavejo, da imajo problem. Da imajo problem v službi in povsod, kamor gredo, saj bodo morali iskati prostor, kjer lahko prižgejo. Na neki način se bo s tem razkril vidik odvisnosti od nikotina, ki doslej ni bil prisoten. Največ ljudi, ki jih poznam, je namreč nehalo kaditi zato, ker so imeli zdravstvene težave. Naj tukaj povem, da je uspešno nehalo kaditi veliko mojih pacientov, ki imajo resne duševne motnje. Med ljudmi z duševnimi motnjami je kadilcev ogromno, več kot v splošni populaciji. Svojim pacientom sem povedala zanje pomembno informacijo: »Z veseljem vam znižam terapijo, samo nehajte kaditi.« Kajti cigarete zmanjšujejo učinek zdravil. Včasih je mogoče odmerek zdravila znižati tudi na tretjino prejšnjega odmerka. In to je tisto, kar jih je premaknilo. Rekli so si, pa saj se zastrupljam z dvema substancama: eno moram jemati, za drugo pa mislim, da jo moram jemati. Veliko bolje bo, če si omogočim jemanje manjšega odmerka zdravil. In nehajo kaditi. Uspešno!Je mogoče opredeliti, koliko časa mora človek vzdrževati abstinenco, da lahko reče, da je čist?Ne, do smrti ima nad seboj Damoklejev meč. Zato pravim, ne preizkušajte, kake možgane imate! Izginejo sicer odtegnitveni simptomi, pri cigaretah recimo po največ enem letu, pri benzodiazepinih po skoraj dveh letih. Možgani se znova spremenijo v smislu, da »termostat« več ni nastavljen na določen odmerek stalno prisotne substance. Vendar spomin, da jemanje te substance povzroča ugodje, ostane do smrti. Naj opišem: z nekdanjim odvisnikom od cracka so delali poskuse, kako reagirajo njegovi možgani. Aktivnost možganskih celic namreč lahko merimo, saj se med slikanjem z napravo, podobno računalniški tomografiji, aktivni deli možganov obarvajo. Skratka, človek je bil čist že leta, ko pa so mu pokazali sliko prostora, kjer se je nekoč »zadeval«, so mu zasvetili celi možgani. To pomeni, da je še vedno dovzeten za drogo, saj ima spomin na veliko ugodnih trenutkov, medtem ko se negativni pol lahko pozabi. Kakšna slika možganov pa se pokaže pri aktivnih uživalcih psihoaktivnih substanc? Kokain, na primer, povzroča tako hudo aktivnost v možganskem centru za nagrajevanje, da lahko celice dobesedno »pokuri«, torej resno poškoduje. Videla sem sliko možganov nekoga, ki je jemal kokain, in imel je luknjo v možganih. Kakšna je razlika med psihično in fizično zasvojenostjo?Ko začnete uživati substanco in je prisoten pozitivni pol učinkov, se najprej pojavi psihična zasvojenost – to je želja po substanci. Tukaj možganskih sprememb še ni, ste pa vedenjsko, psihično odvisni od substance, se pravi, da se vam v določeni situaciji pojavi želja po njej. Psihično odvisnost boste laže obvladali kot fizično. Sledi fizična odvisnost; to se zgodi, ko že začutite negativni pol, saj to pomeni, da je prišlo do sprememb v možganih. Takrat adijo pamet!Lahko vsaka droga ostane zgolj na ravni psihične odvisnosti?Lahko.Kje je v tem kontekstu marihuana? Odvisno od človeka. V bistvu gre za fizično odvisnost, a je psihična večja. Kam se uvrščajo droge, ki jih telo samo proizvaja, na primer zasvojenost s seksom in druge tako imenovane nekemične odvisnosti?Gre za posebne vedenjske vzorce, ki prinašajo ugodje. Te težave dosežejo stopnjo psihične odvisnosti. V boljše razpoloženje se lahko spravljate na primer tudi s tekom; poznamo kisikovo pijanost, zelo je prijetna. Ob ekstremnih naporih se sproščajo endogeni opiati, pravijo, da je zelo prijetno, človeka nič več ne boli. Kdaj sploh rečemo, da se človek odvisniško vede? Takrat, ko ima zaradi tega vedenja problem, ki je lahko socialne, fizične ali psihične narave. Če bo nekdo vztrajal pri teku kljub temu, da ima uničena kolena, to ni v redu. Motivacijo za spremembo dobite tudi s tem, če je tako vedenje nesprejemljivo; toda teči je zdravo, teči je dobro, tukaj ne bo zunanjega pritiska, ta bo verjetno prej prišel iz lastnega telesa. Kako uspešno je zdravljenje zasvojenosti?Terapija je uspešna šele takrat, ko človek spremeni vedenje. Treba se je zelo potruditi, ni pa nemogoče. Zato je uvid v bolezensko naravo težav samo prva točka, ko stopite v kolo sprememb. Popularen podatek je, da se tretjina zasvojenih od prepovedanih drog lahko reši zasvojenosti, tretjina jih ima občasne zdrse, tretjina pa se odvisnosti nikoli ne znebi. Se s tem strinjate?Tega ne bi vedela. Obstaja pa model o sodelovanju pri zdravljenju, ki razdeli ljudi v tretjine, in sicer glede na to, koliko se potrudimo za lastno zdravje. Koliko ljudi res jemlje antibiotike predpisanih deset dni? Tretjina ljudi se drži nasvetov zdravnika, tretjina bo zdravila občasno pozabila vzeti, tretjina pa bo delala čisto po svoje. Iz tega lahko sklepamo, koliko ljudi se bo uredilo in koliko ne. Povsod, kjer gre za neko novo vedenje, je tako. Tudi pri urejanju debelosti: nekateri bodo problem vzeli resno in se držali diete, drugi pa bodo rekli, saj nič ne jem, pa grem kar narazen.Katere osebnostne lastnosti človeku pomagajo, da se uredi?Več jih je. Veliko lažje določimo ugodne prognostične dejavnike za prenehanje, kot kdo bo postal odvisen in kdo ne. Tisti, ki se izvlečejo, so ponavadi ljudje, ki nimajo dodatnih bolezenskih težav, na primer resne psihične motnje. Laže se bo izvlekel nekdo, ki sam v sebi tehta, ali dela prav ali ne, kot nekdo, ki mu je vseeno. Prej bo uspelo nekomu, ki ima podporo okolice ali inštitucije in jo zna izkoristiti, nekomu, ki si želi živeti, je optimist, ima željo, da bi probleme reševal, je borec. Dobro bo prišel skozi tudi tisti, ki nima veliko abstinenčnih simptomov – to je odvisno od substance, a tudi od posameznika. Potem nekdo, pri katerem je zaradi zasvojenosti prišlo do neke posledice, s katero se ne strinja. Na primer, če se bo nekdo v alkoholiziranem stanju stepel in bo to zanj šok. Če ima človek trdne vrednote in je zaradi zasvojenosti te vrednote prekršil, ga to dodatno motivira za spremembo. Boljšo prognozo ima tudi človek, ki bo naredil večjo vedenjsko spremembo: če samo neha piti, a hodi še naprej v isto gostilno, v isto družbo, se z ničimer ne ukvarja in je doma še zmeraj vse narobe, ima manj možnosti za uspeh. A tudi na to gledamo pozitivno in mu rečemo: »V redu, zdaj ste samo nehali piti, vedete pa se še vedno enako, kar pomeni, da to ni bilo dovolj. Naslednjič, ko boste znova zakrožili, bova iz nezavedanja potegnila v zavedanje še to, da ni dovolj samo nehati piti, ampak je treba narediti še kaj, da bo faza vzdrževanja ugodna in da boste lahko izstopili iz kolesa sprememb kot zmagovalec.« Gledamo namreč časovno: človek je danes tak, čez dva meseca pa bo morda drugačen. Za vsakega človeka je torej upanje?Zdravniki in terapevti nikoli ne smemo pobijati upanja in moramo odpirati možnosti, ne pa jih zapirati. Odločitev pa je njegova.Zakaj se včasih zgodi, da človek premaga eno zasvojenost, a jo zamenja z drugo?V osnovi ni premagal prve zasvojenosti, ker mu je ostal vzorec – iskanje utehe, zmanjšanja tesnobe ali izboljšanje počutja z uporabo substance. Gre za iskanje kratkoročne koristi, na primer ugodja, na račun dolgoročne škode. Iz tega, kar ste povedali, se zdi, da o zasvojenosti in možganski kemiji že veliko vemo. Zakaj se je torej še vedno tako zelo težko spopadati z zasvojenostjo? V vidika posameznika je zasvojenost past, v katero je padel nevede; najprej je prijetno, potem pa je tukaj problem. Človek mora zmeraj ogromno narediti sam, ne samo pri odvisnostih, tudi pri duševnih motnjah druge vrste. Zelo sem vesela, ko pride kdo v ambulanto izboljšan, ko kako stvar uredi, neha kaditi… Če sem mu pomagala pri odločitvi, rečem: »No, pa sva se prav odločila, dobro vam je uspelo.« Naloga psihiatra je, da odpre perspektive (in si s tem prisluži malo zaslug za uspeh), vendar mora človek spremembe narediti sam. In biti ponosen na uspeh. Se obeta kako čudežno zdravilo, ki bi ga zasvojeni vzel, da bi se ozdravil odvisnosti?Ne, ker je samo droga tista, ki manjša nelagodje. V bistvu poznamo nadomestno terapijo. Pri opiatih je to tako imenovana nadomestna terapija z metadonom, saj ta substanca ne povzroča evforije, nima torej pozitivnega pola, blaži pa odtegnitev in pomaga človeku, da si lahko uredi življenje. Pri nikotinu uporabljamo substanci bupropion in vareniklin, ki prav tako delujeta predvsem na negativni pol, kar človeku omogoči, da lažje izpelje vedenjsko spremembo. azlične psihoaktivne substance namreč sprožajo v možganih zelo podobne spremembe. Čeprav danes veliko vemo o tovrstni možganski kemiji, pa je vendarle še vedno posameznik tisti, ki mora narediti glavne korake, da se reši svoje zasvojenosti. Težka, a ne nemogoča naloga, pravi psihiatrinja doc. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek.