Neverjetno, kak stroj je naše telo. Ob navadnih dneh nisem nevem kak jedec, jem prej malo kot veliko, pa še to bolj ali manj solate, sadje ipd. Ob tistih dnevih, sploh en dan pred prvim dnevom bi pa pojedla vola in pol. No, vola ravno ne, ker mi meso ne diši, količina hrane, ki jo zaužijem, pa se po moji oceni podvoji. In kljub sicer običajnemu zajtrku, prigrizku med zajtrkom in malico, neobičajno konkretno malico (res zvrhano skledo solate z nesolatnimi dodatki stročnic, oliv, sojinega sira), ki ji je sledil slasten polnozrnat sendvič z zelenjavnim polpetom, potem še cela vrečka oreškov, pa sem prišla domov s tako luknjo v želodcu, kot ne bi cel dan nič jedla. In zdaj se mi kuha proso, pa zraven zelenjava, mal sojine omake, sojina smetana, pa mmmmm… lačnaaaaaaaaa. Še mal, pa bo. Dragemu se še skuha krompir, da mu ga zmučkam. Še 10 minut. O čem bi še lahko pislala 10 minut, da mi čimprej mine, če pa sem lačna. Hja. Zakaj pa jaz ne jem z dragim tega zmučkanga krompirja? Ker krompirja ne maram. Verjetno sem se ga prenajedla kot otrok, ker smo ga res jedli skor vsak dan. Pečen, kuhan v kosih, pa zmučkan, pa restan (sploh bljak), pa v pečici, pa v juhi, pa pomfri (al pa bonfri