H Polzu so nas, čeravno je bil ata Ilovar v dvomih zaradi prigodne narave tokratnega doživetja, zvabila sočna prigovarjanja mariborskega fajnšmekerja in prizor, ki smo si ga ogledali za našega prejšnjega križarjenja po Esterajhi, pravzaprav gor in dol po vinski cesti, ki vijuga deloma tudi po nikogaršnjem ozemlju med Jurijem in Šentiljem. In prizor je neverjeten sredi goric, čudež sodobne arhitekture, mavzolej s stenami iz praznih buteljk, v mavzoleju šank, skladišče steklenic in vrsta dobrot okoliških kmetij, lučaj od mavzoleja vinotoč s ponudbo hladnih prigrizkov in delikates, temelječih na žitu, svinjini in mleku sosedov ter na lastnih vrtninah. No, pri Polzu se vsako leto in še kak teden dni v počastitev mlademu vinu in pod geslom Junker mag Fisch skušajo z rečno ribo, kateri so tokrat veljale poglavitne sline Ilovarjevega kvarteta. In ne zaman. Konec koncev je za presenečenje dneva obveljala prav transformacija, katero je Polzovo mlado, zaradi čigar dozdevne kislosti smo se kremžili ob pokušini v mavzoleju, doživelo ob srečanju s prvo jedjo, filejem krapa, ki se ga je čutilo pod nežno majonezasto jabolčno omako in kateremu so bili v duhovit twist prvovrstni ocvirki. Pri Polzovih pečejo kuminast štajerski kruh, kot da bi ga vzeli iz učbenikov in kupujejo bučno olje, kakršnega dobiš pri nas le iz privatnih zalog, z njim pa potem z obilico uspeha začinjajo tudi tako delikatne jedi, kot je smučev, z mladim vinom zakuhan aspik na motovilcu. Verjetno bo kleč v meri, zaradi katere iz aspika ne bije čezenj posut, zdrobljen rdeč poper in zaradi katere si lahko poleg v barikirani zvrsti mariniranih in potem na sopari kuhanih piščančjih prsi brez izgube poglavitnih okusov mažeš blago rožmarinovo maslo in si jih špičiš s hruškovim chutneyem. Čeravno smo doslej menili, da paradižnikov šugo z redkimi izjemami ne uspeva severneje od Razdrtega, nas je tisti, ki je počival pod v kroglice oblikovanim namazom iz kozjega sira, prepričal o nasprotnem. Drugo je, kako srečne so svinje iz okoliških štal, če bi sodili po šunki in ne po fenomenalni pečeni slanini, se jih namreč loteva melanholija. V nasprotju s turističnimi kmetijami domovine, da najbližje primerjave, vinotočev, sploh ne omenjamo, pri Polzu vedo, kaj je močan ovčji sir in jim ne manjka domišljije, kadar je treba iz vsakdanjih sestavin pričarati nevsakdanjo sladico, denimo puding iz jurke (šmarnice), kateremu prilagajo jabolčno čežano. Če strnemo, pa se je Ilovarjevemu kvartetu, ki je v prijetni, nič kaj nastopaško urejeni izbi vinotoča prekramljal štiri ure, ugibal s prijaznim gospodarjem slovenska imena rib in si v zložnem tempu razdelil devet hodov oziroma hladnih predjedi, uspelo izogniti od daleč vidnim čerem, in sicer, da bi nam manko tople hrane skupaj z belim vinom naredil luknjo v želodcu ali da bi od fine košte odšli fino sestradani in praznih žepov. Čudež. Kdaj tudi v naših krajih?