Po nekaj urah plezanja je prišel do vznožja skalovja, kjer se je odpiralo črno žrelo. Zlezel je v votlino in ugotovil, da je tako velika in tako globoka, da je zdajle nima časa raziskati. Zlezel je ven in se vzpel na vrh razmetanih skal, kjer je bil menda najvišji vrh otoka. Od tam je s pogledom v resnici objel vse obzorje: povsod morje. Se pravi, da je na otočku, precej manjšem od Mas a Tierra in brez znamenj naselitve. Zdaj je razumel čudno vedenje kozla, ki ga je ubil. Žival ni še nikoli videla človeškega bitja, radovednost jo je prikovala k tlom. Robinson je bil preveč izčrpan, da bi lahko ocenil obsežnost svoje nesreče ... »Ker tole ni Mas a Tierra,« je preprosto rekel, »je pa Otok obupa,« in s tem spontanim krstom povzel svoj položaj. Znočilo se je. Lakota mu je izvrtala zoprno luknjo v želodec. Obup človeku ne da miru. Blodil je po vrhu in našel nekakšen divji ananas, manjši in manj sladek od kalifornijskega, z žepnim nožem ga je narezal na kocke in pojedel. Potem se je zavlekel pod skalo in utonil v spanec brez sanj.