Brane Oblak je uradno oklicani najboljši slovenski nogometaš minulega stoletja. To je postal pred Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem, pri čemer je zanimivo, da se je v korejski aferi, torej sporu med Zahovićem in Katancem, postavil na stran Zahovića, češ da je že pred odhodom vedel, da se ZZ-ju pripravlja puč, kar pa se ne sklada z Oblakovimi načeli. Oblak je torej slovenski Pele, Maradona, Zidan in kar je še drugi podobnih nogometnih lavreatov. Tak naziv si je priigral z dolgoletnim igranjem za Svobodo, Olimpijo, Hajduk, Schalke, Bayern in jugoslovansko rezprezentanco. Ko je pri triintridesetih letih prenehal igrati v Bundesligi, kjer je bil v Bayernu v postavi skupaj z Beckenbauerjem, je nadaljeval z brcanjem za manj znane avstrijske klube in bil dejansko aktiven do 46. leta. Kot igralec se je Oblak povzemal kot primer »slovenskega« nogometaša, kar je pomenilo, da ga je krasilo veliko tekanja, kar naj po domačijskem stereotipu za igralce iz drugih republik bivše nam države ne bi bilo značilna vrlina. Ljubljanska ikonaNo, tako kot Oblak ni bil edini tekaško razpoloženi igralec v prvi jugoslovanski ligi, tudi ni bil igralec brez tehnike. Bil je tudi strelec. Že na prvi tekmi, ki jo je leta 1966 z 19. leti odigral za Olimpijo proti Partizanu v Beogradu, je k zmagi 1:2 v gosteh prispeval oba ljubljanska gola, do leta 1973, ko je pristopil k Hajduku, pa je v 181 tekmah za Olimpijo zabil 33 golov, medtem ko je v 46 nastopih za jugoslovansko reprezentanco dal šest golov. Kot reprezentant je igral na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Nemčiji, prav tako je na Marakani proti Braziliji odigral poslovilno tekmo Peleja, leta 1976 pa je igral na evropskem prvenstvu v Beogradu.Kot tak je ljubljanska ikona. Bil je del velike športniške zvezdniške trojke iz sedemdesetih, neke vrste »kraljev mesta«, v kateri sta bila poleg njega še Borut Bassin, playmaker Olimpije iz časov, ko je bila ta šestkratni državni prvak Jugoslavije, in Anton Gale, sloviti hokejski vratar ljubljanske Olimpije, ki je konec šestdesetih nekaj malega branil celo za NHL-moštvo New York Rangers. A Brane Oblak ni samo to. Brane Oblak je po novem tudi rekordno hitro odstavljeni trener ljubljanske Olimpije. Pred dnevi se je »sporazumno razšel« s klubom, v katerem ima zadnji dve leti glavno besedo Izet Rastoder, ljubljanski trgovec s sadjem, ki je v klub po lastnih trditvah vložil 900.000 evrov. Oblak je Olimpijo predtem treniral že dvakrat. Najprej v sezoni 1993/94, ko je bila tudi državni prvak, in potem v sezoni 2002/03, v času, ko je klubu načeloval poslovnež Jurij Schollmayer in je za zeleno-bele igral Robert Prosinečki. Omenjeno sezono Oblak razume kot svoj največji trenerski uspeh v Sloveniji, saj je, kot pravi, v ekipo pripeljal obilico mladih igralcev. No, marsikdo se bo spomnil tudi njegove epizode iz Naklega, ko je v začetku devetdesetih z obskurno ekipo, ki je trenirala v blatu do kolen, nad nogometom nenavdušeni sosed pa jim je luknjal žoge, ki so letele na njegov vrt, prišel v prvo ligo. Prav tako je uspešno treniral Velenje in Koper. V sezoni 2004 je prevzel slovensko rezprezentanco pod 21 let, leto zatem pa tudi člansko vrsto, s katero mu je uspelo premagati Italijo, a ga je potem na tem mestu zamenjal sedanji selektor Kek. Kot trener Olimpije tretjič je deloval slabih petdesetih dni, vključno s pripravami in prvimi štirimi koli državnega nogometnega prvenstva. Že njegova nastavitev se je zgodila precej na hitro, potem ko se je najprej predvideni Slaviša Stojanović raje odločil, da bo pomočnik Srečku Katancu v reprezentanci Združenih arabskih emiratov. Potem ko je v prvem kolu zabeležil poraz z Interblockom, v gosteh presenetljivo premagal Gorico in spet doma izgubil z velenjskim Rudarjem, je po tesnem porazu 0:1 proti favoriziranemu Mariboru od sponzorja kluba Izeta Rastoderja dobil odpoved.Razhajanja z RastoderjemRazlage so seveda različne. Nekateri menijo, da je Oblak preveč neposredno javno, v raznih intervjujih razlagal stanje v klubu. Izjave v stilu, da je »Rudonja sicer super igralec, da pa zaradi drugih obveznosti žal nima časa hoditi na treninge«, zagotovo niso prispevale h gradnji mita o »svetem klubu« Olimpija oziroma o uspešni vrnitvi na prvoligaško sceno, temveč so prej namigovale na organizacijsko-kadrovsko razsulo, v katerem se ljubljanska svetinja nahaja. Oblak je namreč nasledil ekipo, ki jo je v zadnjih letih, ko se je Olimpija prebijala preko nižjeligaških tekmovanj, formiral Miran Pavlin, donedavni športni direktor in glavni igralec, še pred njim pa trener Primož Gliha oziroma Oblakov trenerski predhodnik Jani Pate. Olimpija, kakršno je Oblak dobil v roke, je bila res izrazito stara, osnovni razkorak med Rastoderjem in njim pa se je zgodil, ker Rastoder ni izpolnil obljub, da bo pripeljal okrepitve. Iz igralcev, ki jih je imel na voljo, je Oblaku kljub vsemu uspelo zgraditi ekipo, ki je v primerjavi s predstavo v prvem kolu prvenstva že v četrtem proti Mariboru odigrala malodane briljantno in izgubila vsega 0:1. Kljub temu je odletel. A o tem se je govorilo že pred tekmo oziroma ves čas, odkar je bil trener. Da je trener zgolj začasno, zgolj kot premostitev, ker da v ozadju čakajo osebki, podprti z bolj domačijsko realnimi interesi, kot jih premore samosvoja in nikomur nič dolžna slovenska nogometna legenda. Kot je za nogometno sceno, v kateri neposredna in jasna govorica nikoli ni bila pravilo, značilno, se zdaj ustvarja vtis, da so bile razlike med Oblakom in Rasoderjem filigransko delikatne, predvsem pa na videz izrazito strokovne in nič kaj nogometno mešetarske. Ena od javnih skrivnosti je namreč tudi ta, da so se v sedanjo Olimpijo igralci natekli iz vsaj štirih linij. Oblak naj bi v bistvu letel zato, ker se je zavzemal, da v ekipi ostanejo tudi nekateri starejši igralci. Sam meni, da rezultat lahko da samo kombinacija mladih s starejšimi. Nenazadnje tako kaže tudi trenutna praksa, saj je v vrhu slovenske lige prav Koper, ki mu na terenu načeluje veteran Miran Pavlin. Na drugi strani glavni financer Olimpije Rastoder priznava, da so v klubu v minuli sezoni zamudili s pomladitvijo, kot najbolj zaslužnega za to pa omenja prav Mirana Pavlina, ki je do konca drugoligaške sezone kljub veliki točkovni prednosti forsiral starejše kolege (beri: jim omogočal zaslužek), namesto da bi se naredil prostor za uveljavitev mlajših igralcev. Rastoder, poprej sicer deset let pokrovitelj malonogometnih ekip, v teh zanj brez dvoma dinamičnih dneh, ko se celotna športna javnost čudi dogodkom okoli Oblakove odstavitve, izjavlja, da je bil razlog za razhod razlika v načelih. Kot pravi, bi to prvo povratniško sezono izkoristil, da nadoknadi zamujeno, da torej Olimpija svojo ekipo pomladi, kar konkretno pomeni, da veterana Vukdalić in Mitraković nista več v postavi, ovira za tak poseg pa naj bi bil prav Oblak. Kajti resnici na ljubo, Mitraković bi pri Oblaku igral.Iz Oblakovega zornega kota je zadnja epizoda zagotovo zgolj pozitiven prispevek k njegovi legendarnosti. Ponovno je iz zgodbe izšel kot nikomur nič dolžni nogometni velikan, ki se je lojalno odzval klicu ljubljenega kluba in bil izigran. Skorajda idealno. Bližajo se zima in mrzle trenerske klopi. rane Oblak je uradno oklicani najboljši slovenski nogometaš minulega stoletja. To je postal pred Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem, pri čemer je zanimivo, da se je v korejski aferi, torej sporu med Zahovićem in Katancem, postavil na stran Zahovića, češ da je že pred odhodom vedel, da se ZZ-ju pripravlja puč, kar pa se ne sklada z Oblakovimi načeli.