Mož gre naprej povsem sam. Vendar žena v tem položaju, ki ga ima pri njem doma v hiši, ne bo mogla vzdržati dolgo. Cepeta, noge mora še nekoliko razširiti, brezobzirno ji s svojimi zobmi strga še nekaj obleke s trebuha. Mož živi v lastnem življenjskem brlogu, vendar mora včasih priti iz njega in se odpraviti na pašo. Žena se brani, vendar zagotovo le na videz, lahko bi dobila še več zaušnic, če bi hotela tajiti moževo dušo, ki bi se rada nadvse razsvetlila. Precej se je popilo. Domala izpraznil se je mož v svojem dragocenem okrožju, v njegovi poltemi pa besni zaradi diete, ki mu jo pripravlja žena. Ne želi ga pustiti noter. Pri tem pa se počuti tako velik, večji od vseh. Da bi se med stoječimi svetilkami lahko vsaj malo olajšal, to bi ga razbremenilo, ko pa mora nositi breme številnih, ki preprosto živijo kot trava na obrežjih in ne pomislijo na jutro in da morajo ponovno vstati. Hermann. Zdaj svojo ženo, potem ko je z nje stresel copate, razširja čez mizo v dnevni sobi. Povsod lahko vsakdo pokuka notri in je zavisten, ko vidi, koliko lepega se skriva pri bogatih. Pritiska jo na mizo, njene prsi - veliki topli kravjeki - padajo narazen. Mož dviguje noge v lastnem vrtu, potem pa gre ven in jih dviguje na vsakem vogalu. Niti najbolj skriti vogali niso varni pred njim. To je tako samoumevno kot eros, ki pri obeh še ni uspel zanetiti pravega ognja, saj iz trsk, ki jima jih je narava podarila in ju tako opeharila, ne moreš narediti velikega plamena, ki si ga želita. Ne, direktor bo še odgovarjal na oglase, da bi svoj Ford Imperium zamenjal z novim, močnejšim modelom. Da le ne bi bilo strahu pred najnovejšo boleznijo, potem gospodova delavnica ne bi nikdar molčala. In tudi po stanovanju so bili prilepljeni oglasi na črni deski: Naslada, beli poslanec; mogočni valovi se podijo skozi čas in tudi moški v svoji mogočnosti zmeraj nekaj želijo. Ljubijo daljavo, ampak to, kar je blizu, prav tako uporabljajo. Žena hoče proč, uiti želi tem zaudarjajočim okovom, v katerih ginevajo njeni čari. Mož je ženo izvlekel iz niča in z moževim avtomatom za žigosanje je vsak dan na novo razvrednotena. Izgubljena je. Njene noge meče čezse, kot da bi bile lopatasti bager. Z mize pade več predmetov, ki so otrokova last, pri tem mehko udarijo ob preprogo. Mož je tisti, ki še zna ceniti klasično glasbo. Z eno roko seže predse in prižge glasbeni stolp. Zasliši se glasba, žena si mora dopustiti vse mogoče, medtem ko normalni smrtniki živijo od plače in dela, ampak glasba spada preprosto zraven, a ne? Direktor pritisne s svojo težo na ženo. Da bi pritisnil na delavce, je dovolj njegov podpis, da bi potem ljubeznivo prešli iz sveta dela v svet pokoja, pri tem se mu ni treba s svojim telesom uleči nanje. In njegov želod na modih nikdar ne počiva. Zato pa v njegovih prsih živijo spomini na prijatelje, s katerimi je nekoč obiskoval javne hiše. Ženski obljublja novo obleko, medtem ko si s sebe trga plašč in suknjo. Bori se z alkoholom, a kravata ga davi kot kak konopec. Na tem mestu bi vse to rada opisala z drugačnimi besedami! Z enim galantnim gibom se je prej prižgala stereonaprava, zato zdaj divja glasba in direktorja premika nekoliko počasneje. Tonska ročica poskakuje naprej, da bi posegla vmes, saj mora direktor svojega kurca pokazati svetu! Njegova zabava naj bi trajala tako dolgo, dokler bo obstajal svet, in reveži, ki so izpraznjeni ljubezni, so iztirili in se morajo voziti na zavod za zaposlovanje. Vse naj bi bilo večno in ob tem še večkrat ponovljivo, tako govorijo moški in vlečejo za vajeti, ki jih je včasih ljubeznivo držala njihova mati. Ja, to deluje. In zdaj zapelje ta mož kot namazano v svojo ženo, not in spet ven. Na tem področju se narava ni mogla motiti, saj nismo nikdar hoteli, da bi nastalo kaj drugega. Tukaj sta v pravem mesnem kombinatu, polkmeti pa, ki hitro zajokajo, če jih ne zaposlijo, se razbesnijo, če njihove žene nežno božajo presenečeno za zakol predvideno živino. Gospodje se hitro spoprijateljijo s smrtjo, vendar naj bi obrat deloval še naprej. In tudi najbolj revni si privoščijo zabavo pri ženskih revicah, pri katerih se lahko povečajo vsak dan od dvaindvajsete ure naprej. Za tega direktorja pa ni časovne omejitve, saj on sam proizvaja čas v tovarni, oni pa luknjajo čas do bolečine.