Bilo je vroče novembrsko popoldne v Gazi. V ulici iz zbite zemlje je v bregu stala hiša, ki je ni bilo mogoče ločiti od drugih podobnih zgradb v mestu. V prvem nadstropju je bila v zidu ob balkonu luknja od topovske granate.Od daleč je panorama Gaze videti kot panorama kateregakoli drugega mediteranskega mesta. Neskončno obzorje belih kock z morjem, ki se peče na soncu, in palmami daleč na robu naselja. Le da na robu Gaze ni palm, ampak bodeča žica. Od blizu je prašna in obrabljena zbirka napol porušenih ali nikoli dokončanih zgradb. Tam, kjer so stale stolpnice uradov palestinske uprave, ki jo je v mesto sredi devetdesetih let po mirovnih sporazumih iz Osla pripeljal Jaser Arafat, so kupi ruševin in velike luknje. Zdrobljeni beton nekdanje predsedniške palače, zunanjega in notranjega ministrstva, sedežev policije, posebnih varnostnih enot in predsedniške garde čepi na velikih kupih kot spomenik mirovnega procesa. Med njimi so se begunska taborišča iz leta 1948 razrasla v mestne četrti, nekdanje vasi so se razvile v mesta, hiše so zamenjali anonimni bloki. V njih stanuje poldrugi milijon beguncev iz zaporednih vojn dvajsetega stoletja. Življenje teče naprej v neskončno sivino. Glavne mestne prometnice so asfaltirane, stranske ulice pa so zgolj zravnana puščavska zemlja s stanovanjskimi zgradbami na obeh straneh. Pred letom dni je na trenutke znala vzbuditi vtis prestolnice. Letošnjega januarja pa je izraelsko letalstvo z zemljo zravnalo vso infrastrukturo in nekaj mestnih četrti. Nekateri predeli so kot pokopališče mest. Od letališča na jugu mesta so ostale samo škrbine velikih ambicij po državnosti, ki jih je konec devetdesetih let gojil Arafat.Pred dvema letoma je na volitvah zmagalo islamistično gibanje Hamas. Pripadniki Arafatove organizacije Fatah mu niso hoteli prepustiti vzvodov oblasti. Hamas jo je zavzel s silo in ukinil vse demokratične institucije palestinske družbe. Posel je dokončalo Izraelsko letalstvo. Lanskega decembra in letošnjega januarja je Izrael s pristankom ZDA in tihim pritrjevanjem Evropske unije z vso močjo svoje vojske zmlel vse, kar je od družbe ostalo. Na Gazo je dokončno padla senca. Ozek pas puščave ob Sredozemskem morju je pod politično, ekonomsko in fizično blokado. Prepovedan je uvoz vsega, kar omogoča normalno življenje. Plenice, čevlje, obleko, cement in vse drugo je prepovedano uvažati, ker lahko služi teroristom. Makaroni so zdaj dovoljeni, ker je nekdanji ameriški predsedniški kandidat John Kerry na obisku v Izraelu vprašal, zakaj jih ne dovolijo prepeljati čez mejo. Ljudje se ukvarjajo z najbolj preprostim od človeških opravil. S preživetjem. Mislila sem, da je samo kakšna malenkostVojna najbolj udari najšibkejše. Viždan Omar ima dvanajst let. V rdečkasti majčki s prisrčnim nasmehom je odprla vrata stanovanja. V steni dnevne sobe je zijala odprtina. Po stenah so bile globoke praske in kot pest velike luknje. »Zjutraj smo drug za drugim prišli v kuhinjo,« je pripovedovala. »Na mizi je bil zajtrk. Oče je bil že oblečen, da gre v službo, jaz sem se pripravljala, da grem v šolo. Vzela sem kos kruha, ko je nekaj strašno počilo in videla sem, kako po sobi letijo stvari in prah. Zdelo se mi je, da se vse podira na nas. Potem tema.«