Ustavim na začetku ulice, pri veliki, izpraznjeni vojašnici. Mrak je, skoraj že tema. Tam na zahodu, na koncu ulice, ki se steka na glavno cesto, se nad zidom, ki loči mesto od železniških tirov, vidi širok trak temnomodre svetlobe, ki počasi, iz minute v minuto vedno bolj temni. Sončni zahodi v mestu so obupni. Prašni. Umazano modri in sivkasti. Rumenkasto zlata barva sončnega zahoda je v mestu bleda, podobna rumeno-zelenemu žolču. Prav nič kičastega ni v njej, prav nič tiste razgledničarske lepote, ki jo tako radi kupujejo turisti... Fantastične so samo mestne poletne nevihte, poletni hitri nalivi, ki s svojo kiselkasto kemijo razžirajo avtomobilski lak in luknjajo liste lončnic, na cvetovih pa puščajo črne madeže. Mestni poletni dež se ulije nenadoma, v debelih, naglih kapljah, ki se z dolgim vzdihom, ššššššššššššššššš, zaletijo med ulicami, potrkajo po šipah in kot solze pokapajo tla, kot da so končno olajšane neznosnega poletnega čakanja. Takrat je mestni zrak lahak, opran. In sončni zahod v mestu po takšnem odrešilnem dežju je malo bolj modrikast, na videz lep, svetloba, ki za železniškimi tiri na koncu ulice temno modro temni, pa naredi, da se na njej najgrše predmestne dvonadstropnice izrisujejo v silhuetah najlepših baročnih stavb.