Pierson jih najprej spomni, da je bil Hollywood nekoč malo podjetniško mesto, v katerem so se vsi poznali. Če si na kakem partyju spustil hlače, udaril reporterja ali pa na parkirišču plesal s prostitutko, tega ni bilo v poročilih, še več, vsak studio je imel reklamni oddelek, ki je losangeleškim policajem plačeval, da so pustili zvezdnike pri miru -- policaji so zvezdnike vozili domov, ne pa v arest. Vsi so vsak dan hodili v filmsko tovarno, hja, kot delavci -- zvezdniki, režiserji in scenaristi so zjutraj luknjali kartice. Šiht pač. Vsi so jedli v menzi. In če si hotel, si lahko šel na soundstage gledat, kako John Huston režira Humphreyja Bogarta. Nihče te ni odganjal. Nobenih varnostnikov. Vsi so se poznali. {#8220}It was up close, and personal.{#8221} Harry Cohn, veliki boss studia Columbia, je bil sicer fan Benita Mussolinija (tudi pisarno si je uredil a la Duce), toda produciral je le tiste filme, ki jih je hotel tudi sam gledati -- svojih producentskih odločitev ni nikoli prepuščal ekspertom za marketing, sondaže in demografijo. Ko publika ni več hotela gledati filmov, ki jih je hotel gledati on, se je umaknil. Da bi produciral filme, ki bi ugajali le publiki, njemu pa ne, ni prišlo v poštev. In ko so se v šestdesetih stari studijski bossi, možje, ki so izumili Hollywood, upokojili, je birokratski primež sicer malce popustil, tako da so v tej novi, osvobojeni, bolj neodvisni in anarhični, zelo kreativni atmosferi nastali filmi a la Boter, Let nad kukavičjim gnezdom, Taksist, Kitajska četrt, Peklenska pomaranča, Annie Hall, Butch Cassidy in Sundance Kid, Polnočni kavboj, M*A*S*H, Vsi predsednikovi možje, Bonnie & Clyde, Goli v sedlu, Pasje popoldne, Hladnokrvni kaznjenec in Andersonovi trakovi, toda obenem je Wall Street pogruntal, da je mogoče z enim samim blockbusterjem v enem samem vikendu pridelati več, kot kak drugi biznis pridela v celem letu. In tako so začele studie kupovati raznorazne firme in korporacije, celo pogrebni zavodi, recimo Kinney Services.