Da z vplivi temperature ni šale, smo se lahko prepričali tudi leta 2003, ko je Evropo zajel vročinski val in samo v Franciji terjal 12 tisoč življenj. Nedvomno se je torej zdravo spraviti v hlad – kar pa ne pomeni, da se je tudi zdravo igrati s temperaturami navzdol. A odkar so klimatske naprave poceni in enostavne za uporabo, je za mnoge to v resnici postala zelo priljubljena igra. Pravila ne zanimajo skoraj nikogar. Če bi ga, bi nikjer ne imeli več kot pet do osem stopinj razlike med 'notri' in 'zunaj', ker bi vsakdo vedel, da noge veliko hitreje stopijo v klimatiziran lokal, kot pa se zaradi zunanje vročine razširjene žile utegnejo dovolj skrčiti, da bi ustavile preveliko oddajanje toplote. Če potem človek tamkaj še malce dlje postoji, ni enega samega razloga, zakaj se ga sredi poletja ne bi smel lotiti prehlad. Ko zahrbtno pihanje žile naposled le skrči, se zmanjša pretok krvi, od česar se pojavijo tiste zoprne bolečine v ličkih, užaljeni pa so lahko tudi vratne mišice in obrazni živec, ki se predvsem klimi v avtomobilih maščujejo tako, da včasih malce odpovejo. Sprehajanje na relaciji ekstremno vroče–ekstremno mrzlo zaradi prevelikih temperaturnih razlik in nenehnega mučnega prilagajanja zmanjša tudi odpornost. In dobrobiti napačne uporabe klimatskih naprav se tu sploh še ne končajo. Zgodnje verzije so s CFC-ji luknjale ozon, da je na splošno postajalo le še bolj vroče. Danes je ta nevšečnost sicer odpravljena, kljub temu pa je klimatizacija še vedno prenos toplote z enega mesta na drugo – torej ven, kjer vendarle segreva ozračje. Samo v Združenih državah Amerike ima klimatsko napravo dve tretjini gospodinjstev, s čimer porabi pet odstotkov vse svoje elektrike, v zrak pa letno spusti 100 milijonov ton ogljikovega dioksida (CO2). Da se da preživeti tudi z manj, letos že drugič dokazuje Japonska s kampanjo 'Cool biz', ko japonski premier pisarniškim delavcem namigne, naj se poleti namesto v obleke s kravatami za božjo voljo oblačijo v športne majice in zmanjšajo potrebo po uporabi klimatskih naprav. Takšna poteza pri njih prihrani 70 milijonov kilovatnih ur električne energije in zmanjša emisijo škodljivih plinov za 27 tisoč ton. Če bi si človek vzel več časa za izbiro ustreznih gradbenih materialov, razporeditev in orientacijo stavb, izbiro velikosti in razporeditve oken, bi si lahko sčasoma nekoliko oddahnile tudi zlorabljene klimatske naprave.