Kot razberemo iz spominov Draga Brusa, je na licitaciji na občinskem načelstvu za petletno koncesijo (ki jo je potem podaljšal še za deset let) za rečici Dobličico in Lahinjo moral plačati 200 dinarjev. To je bil takrat sorazmerno velik denar; hiša je npr. stala kakšnih 40.000 dinarjev. Pred Brusom je imel tod koncesijo znani ribiški zanesenjak Ahačič, sicer pa so se ribištvu posvetile kar cele družine. Razen Ahačičev so bili vneti ribiči tudi Laknerjevi in Pavlinovi. Takrat so bile vse te reke polne rib, saj so bile vse čiste, tako da so še pred vojno ljudje imeli v Lahinjo in Dobličico napeljane vrvi z vedri, s katerimi so zajemali vodo za kuho. Ob takšnem obilju ščuk, somov, sulcev, platnic, podusti, klenov, pa tudi rakov jelševcev in celo školjk je jasno, da tedanje ribištvo ni bilo tako tankovestno, kot je dandanes. Koncesionarji in tisti, ki so jim le-ti izdali dovolilnice, so lovili z mrežami, ostmi, saki, nastavami. Ko pa so ob večjem deževju reke narasle, so s šibjem zagradili razlite mlakuže, potem pa tako ujete ribe pobirali ali nabadali. No, tedanji ribiči so vseeno preganjali krivolovce, čistili brežine in obsekavali grmovje na obrežjih. Okrog leta 1930 so začeli vlagati ribji zarod, nekaj let pred začetkom vojne pa so se tudi na tem vodnem območju začeli pojavljati ribiči s palicami.