V Ameriki sem bila ravno takrat, ko se je vojna začela. Moj prijatelj je bil vodja protestov proti njej. Nekatere stvari so me presenečale, zlasti govor o demokraciji. Mirno sem zagovarjala občutenje, da doma čutim večjo demokracijo. V tistih letih so lovili čarovnice. Vse univerzitetne učitelje so spraševali ali so, so bili, ali bodo člani ameriške komunistične partije. Leto pozneje sem izvedela, da se je le pet od več sto tisoč učiteljev, ki so jih o tem spraševali in posledično odpuščali z državnih univerz, uprlo protiustavnemu spraševanju. Teh pet je dobilo ustavno tožbo. Videla sem kolege z zelo nenavadnimi izkušnjami. Nekateri so menili, da te vojne ne gre zamuditi, ker niso imeli še nobene takšne izkušnje. In se niso vrnili. Bili so tisti, ki so napadali uniformirane. In bili so kot Joan Baez in zažigali svoje knjižice. To je bil šele začetek upora, ki se je pozneje v Ameriki in v Evropi razvil v študentsko uporniško gibanje in je imel ravno na študij književnosti največji vpliv. Razumeli so ga kot boj proti posiljevanju s tujimi mnenji. Nikoli si nisem želela ostati tam. V Berkeleyju sem bila Fulbrightova profesorica in vedela sem, da se moram izpopolniti. Všeč mi je bil demokratični sistem šole in knjižnice, ki so presegale vse moje predstave, denimo posebna knjižnica za kognitivno lingvistiko in branje.