Večina drugih tem, o katerih sem pisala v minulem letu, je bilo morda nekoliko manj tragičnih kot v letih pred tem (pri čemer mislim predvsem na pisanje o umorih); vendar pa večinoma še zdaleč niso bile take, da bi človeku lahko vlile prav veliko optimizma. Koliko manj hudo od umora je, denimo, trpinčenje otrok? Ali to, da mati že sedem let neuspešno išče edinca, za katerim je izginila čisto vsaka sled; neka druga mati pa sicer ve, da truplo njenega umorjenega sina leži na smetišču, hkrati pa ji je jasno tudi, da ga najverjetneje ne bodo nikoli izkopali, ker bi bilo to (tudi) predrago? Koliko manj hude od vsega tega so spolne in druge zlorabe otrok ali dejstvo, da otroke zanemarjajo lastni starši, če jih že ne uporabljajo kot polje za bitke z nekdanjim partnerjem? Če bi vprašali papeža, bi vam pojasnil, da otrok danes sploh ne zlorabljajo pedofili (še posebno iz vrst duhovnikov), temveč zgolj sodobna potrošniška družba. Ampak le koliko otrok v Sloveniji še izpolnjuje pogoje za to, da bi sploh lahko postali žrtve potrošniške mrzlice – če pa je vse več takih, ki so lačni, ker njihovi starši nimajo denarja niti za kruh? Kakšna družba smo, da dopustimo kaj takega? In ali ni moralno zavržno tudi to, da si politiki pred vsemi temi težavami vztrajno zatiskajo oči, medtem pa skušajo (če že ravno ne lovijo čarovnic, ki so se pri nas očitno reinkarnirale v novinarje) domačo in tujo javnost prepričati, da se človekove pravice kratijo samo še na Marsu, pri nas pa ne? Obenem pa, namesto da bi svojo skrb posvetili živim, kar naprej letajo po gozdovih in izkopavajo kosti, ob tem pa poskušajo svoji lastni ideologiji prilagoditi ne le ljudi, temveč tudi zgodovino? A naj se še tako trudijo, ne bo jim uspelo. To je Slovenija!