Gledališčniki pridejo v Maribor, odigrajo tekmovalno ali spremljevalno predstavo, naslednji dan pa se že čisto na drugem koncu Slovenije predajajo svojim vsakodnevnim službenim dolžnostim, saj je srečanje ravno v času, ko je v gledališčih delovna vnema na vrhuncu. Starejši igralci znajo povedati, da so včasih ostajali v Mariboru po ves teden in se srečevali s svojimi gledališkimi kolegi. In temu naj bi bilo Borštnikovo srečanje med drugim tudi namenjeno. Brez refleksije, izmenjave mnenj in idej, ki naj bi prihajale tudi z druge strani naših meja, pa obstoja takšnega srečanja enostavno ne moreš več opravičiti. Nekaj korakov v tej smeri je bilo sicer narejenih z uvedbo pogovorov o tekmovalnih predstavah. Vendar tudi igralci in režiserji ne vedo natančno, kaj naj bi ti pogovori sploh bili; tiskovna konferenca, predstavitev predstave in ustvarjalcev ali kaj podobnega. Tako pa je vse skupaj le obliž na rano zastarelega in zaspanega srečanja, ki so ga že lani brez pravega razloga podaljšali za štiri dni. Od tega imajo korist edino zvesti mariborski gledalci in morda še organizatorji, ki bodo lahko pri naslednjem lovu za denarjem zapisali, da si je srečanje ogledalo kar tri tisoč gledalcev.