Chomik, ki se je krivil od studa ob zvoku mutirajočih glasov in zrl greh v tobačnem dimu, je imel, priznajmo, v veliki meri prav. Nedolžnosti je konec, ko se pojavi jaz ali stari napuh padca: "Bosta kakor Bog, ker bosta spoznala dobro in hudo." Pri meni se ni nikjer pokazal razločneje kot ob nedeljskih jutrih. Zaradi različnih okoliščin smo v višjih razredih v nekaterih mesecih namesto v kapelico hodili k maši v cerkev sv. Jurija. To je bila cerkev, v katero je zahajala t. i. dobra družba. Po odhodu iz cerkve se je odvijal mimohod na promenadi. Oficirji so salutirali, advokati in doktorji delili poklone, ženske razkazovale svoje nasmehe, krzna in klobuke. Ko sem se gibal v tej gneči ali stal na zelenici, sem bil zvrhan sovraštva prav do roba. Človek je po mojem mnenju kaj pomenil samo zaradi svoje strasti – do narave, lova ali literature, da se ji je le ves posvečal. To pa so bile opice. Kakšen je njihov smisel? Čemu obstajajo? Povzpel sem se na nekakšno božansko višino in si jih ogledoval kot preparat. Rodijo se, hip, umrejo in nikjer nobenega sledu. Poglej si no njihovo prilizovanje, spletke, medsebojne ozire, lov za denarjem in razkazovanje. Ničesar drugega ni v njih. Zamotaval sem se v samega sebe, kot sem sodil, poklicanega za velike reči. Obravnaval sem jih torej kot stvari.