Tiste, ki se jim ta ugotovitev zdi preveč brutalno enostavna, velja spomniti, da je poslovni direktor celjske bolnišnice spomladi nemudoma letel zaradi eritropoetina, zdravila, na račun katerega naj bi si vodstva nekaterih slovenskih bolnišnic s spretno hojo po robu zakona ustvarjala male finančne rezerve. Čeprav nič od tistega, kar je s pomočjo eritropoetina - recimo - ukradel zdravstveni blagajni, ni šlo v njegov žep, je mož odletel brez vsakršnega raziskovanja pogojev in razlogov za uprizarjanje tovrstnih goljufij. Za ukrep, ki v javnosti ni vzbujal posebnih pomislekov o svoji smiselnosti, je pač zadoščalo dejstvo, da si je privoščil finančno goljufijo. Tega dejstva niso mogla spremeniti niti robinhoodovsko intonirana pojasnila, da se je v tovrsten lov za denarjem podal z najboljšimi nameni. Ko pa je bilo treba v isti bolnišnici poiskati odgovorne za 2815 neraziskan biopsij, ki so se kljub bojaznim mnogih, da gre za maligna tkiva, v zdaj že prosluli celjski omari nabirala celo desetletje, se je vsa stvar zakomplicirala: naenkrat v vsej zdravniški skupnosti ni več bilo nikjer nikogar, ki bi bil odgovoren za to, da nekdo ni opravil svojega dela. Vsi, ki sodelujejo pri obravnavi bolnikov, so problem poznali in nihče ni ukrepal, nas je ob koncu preiskav poučil minister Keber. O tem, kdo bi po definiciji moral ukrepati, se ministru seveda ni zdelo vredno govoriti; raje je razmišljal na glas o temeljih obstoječe kulture, o samohvaljenju in samopromociji torej, ki da človeku ukinjajo pravico do delanja napak. Kar preostane kulturi, ki te pravice ne dopušča, je iskanje grešnih kozlov. Če smo ta modrovanja prav razumeli, se je zdravniška gospoda odločila za upor proti tej kulturni upor: zato je temeljno celjsko kozlarijo demistificirala, kozle pa pustila pri miru. Po tistem, ko so celjski zdravniki javnosti zagotovili, da so vse prizadete "korektno zdravili" tudi brez histoloških izvidov, smo si pač začeli domišljati, da so biopsije odvečni medicinski postopki, ki predstavljajo samo del obrednega izživljanja zdravnikov nad bolniki. Zdaj, ko celjska praksa ni dobila statusa nove doktrine, so najvidnejši predstavniki stroke nova vprašanja o "korektnem zdravljenju" bolnih odpravili z institutom kolektivne odgovornosti. So po tej lumpenproletarski formuli, ki negira vse strokovne in etične principe, ki so jih zdravniki naskakovali, ko so za svoje delo zahtevali "dostojne plače", za kozlovsko stanje stvari odgovorni tudi tisti pacienti, ki svojih izvidov niso znali izsiliti, odkupiti, že kako izposlovati?