Ribe je bilo praviloma dovoljeno loviti samo na športni način, s trnkom. Ohranili so določila iz prejšnjega zakona glede izjem, kot je bil na primer lov belih rib (ciprinidov) s križaki, organiziran lov z mrežami in lov škodljivih ribjih vrst. Pri slednjem je bil naveden tudi pogoj – treba je bilo izbrati način ribolova, ki ni ogrožal življenja in varnosti ljudi in njihovega premoženja, prav tako ni smel biti škodljiv za druge, koristne in plemenite ribe. Za vse izjemne ribolove je bilo po novem treba pridobiti dovoljenje Sekretariata Izvršnega sveta za kmetijstvo in gozdarstvo ter soglasje RZS. V veljavi so ostale prepovedi: uničevanja drstišč, spuščanja gosi in rac na drstišča ter v varstvene vode, vlaganje škodljivih vrst rib in vlaganje novih vrst rib v naravne vode brez dovoljenja RZS, namakanje lanu in konoplje, metanje žagovine v vodo in podobno. Znova so določili, da je treba pri projektiranju in pri gradnji vodnih naprav ter urejanju vodnih strug upoštevati tudi koristi ribištva, posebno pa poskrbeti za naravne prehode rib, za drstišča in zavetišča. Prizadeta ribiška organizacija je zahtevala, da upravni organi od investitorja zahtevajo zgraditev ribje steze, če je bil z načrtovanim posegom moten prehod rib. Prepovedano je bilo tudi vsako onesnaženje in zastrupljanje naravnih vod. Kdor bi napravil škodo na ribji vodi, jo je moral po zakonu tudi plačati. Žal so kljub pozitivni zakonodaji v praksi le redki onesnaževalci prostovoljno in korektno poravnali škodo.