Spoštovani gospod Sark, dolžna sem vam odgovor na odmev (27. oktobra) na moj članek (6. oktobra) o razmerah v slovenski znanosti. Tokrat bom govorila čisto naravnost, brez literarizacij, pa tudi brez izrecnega komentarja vaših presoj in pojasnil. Dejstvo je, da sva kot sogovornika pač na dveh različnih koncih iste proračunske krušnice, zato razlik v pogledih najbrž ta hip ne bi mogla odpraviti, lahko pa se oba potrudiva, da svoje poglede predstaviva javnosti, ki naju oba zaposluje. Prvič, vsa visokodoneča gesla o odprtosti, mednarodnosti in pretočnosti znanosti so v slovenski praksi zreducirana na dejstvo, da ima povprečen srednjekarierni, torej načeloma najbolj produktivni znanstvenik v Sloveniji okoli 1500 evrov mesečne plače. To plačo si mora sam sestavljati iz pičlih programskih sredstev in vsaj enega, neredko pa tudi treh ali štirih projektov. Ker je taka plača v evropskih razmerah v znanosti smešna, si mora zagotoviti vsaj še eno dodatno zaposlitev in vsaj še nekaj tujih projektov. Na koncu vsakega leta bo ugotovil, da zaradi prezaposlenosti ni mogel resno delati na nobenem od številnih projektov, da se mu zaradi absurdnih obdavčitev delo čez plačo tako ali tako ni splačalo in da je vsaj štiri ali pet polnih delovnih mesecev porabil za prijavljanje projektov, poročanje o njih in drugo administriranje, nato pa se ples vsako pomlad začne znova: niti za dve leti vnaprej namreč raziskovalec ne ve, ali bo svoje tematike lahko nadaljeval, ali bo moral iskati sredstva v povsem novi tematiki in ali jih bo sploh dobil. V takih razmerah ne le raziskovalci, temveč tudi znanstvene ustanove ne morejo imeti dolgoročnega programa, ampak le program oportunističnega lova na denar. Kar se nalovi, to je potem znanstveni program ustanove. Drugič, kot vsak predimenzioniran, prereguliran, programsko sam sebi namenjen in finančno obubožan sistem tudi znanstveno polje v Sloveniji postaja meka za grabežljivce, ki namesto znanstvenih uveljavljajo povsem drugovrstne talente. Finančni in strokovni oportunizem sta se spojila in celotno znanstveno polje odkrito terorizirata. Simptomatično je, da je znanost postala hudo ranljiva ne le za banalizacijo tematik in izvedb, temveč tudi za vdor politikantstva in ad personam diskvalifikatorstvo. To, kar se je npr. dogodilo prof. Igorju Lukšiču, ki je bil obtožen, češ da študente pošilja po cerkvah špijonirat, se v taki ali drugačni obliki dogaja vsem, ki vztrajamo pri kriterijih resnega dela. Tretjič, vsak razpis prinaša nove pogoje za nosilstvo projektov: enkrat je to citat v SSCI bazi, drugič 1000 SICRIS točk za zadnje petletje, ki so zdaj izkaz nedvomljive znanstvene odličnosti, tretjič bo pa to nemara število barvnih prilog v objavah. Enkrat morajo biti partnerji v projektu z drugih inštitutov, naslednjič prav to ne smejo biti. Enkrat sočasni tuji projekti štejejo, drugič pa ne. Frivolnost vsakokratnih pogojev za pridobitev projekta razveljavlja vse karierne dosežke znanstvenikov in ignorira njihove znanstvene naslove, ki bi vendarle morali biti sami na sebi prvi in ključni dokaz njihove strokovnosti: kakor stvari stojijo, so tudi slednji postali stvar medosebnih (ne)naklonjenosti, boja med klikami in seveda spretnosti pri ustvarjalnem vpisovanju objav v bazo COBISS. Zato COBISS dobi svoj »korektiv« v SICRIS, SICRIS v ISI, ISI pa spet v COBISS in tako dalje, kar je neskončna in nesmiselna igra, v kateri se je izgubilo natančno tisto, kar se tako brezupno išče: namreč kvalitetna, pomenljiva, odmevna znanstvena produkcija.Četrtič, znanost je menda potrebna, še več, znanost je bistvena družbena inštitucija, za znanost je treba sredstva nenehno povečevati, hočemo biti družba znanja, znanstveno produkcijo ščiti celo ustava. Nenehni poskusi, da bi se presojo znanstvene produkcije matematiziralo in »objektiviziralo«, pa so postali smešni, do znanstvenikov pa poniževalni. Znanstvena uprava se z znanstveniki za proračunska sredstva davkoplačevalcev igra kot muhast kapitalist. Celotna srenja slovenskih znanstvenikov trikrat ali večkrat na leto porabi mesece in mesece delovnih ur, da se obvezno udeležuje razpisov z arbitrarnimi pravili, čeprav je več kot očitno, da se tisto malo denarja porazdeli kratko malo tja, kamor znanstvena uprava presodi, da je najbolj ustrezno spravljen. Komu je tale brezumni stampedo tisočev in tisočev prijav na leto potreben? Zakaj je celotna raziskovalna sfera vsako leto trikrat in večkrat podvržena ponovni presoji svoje temeljne kvalificiranosti? Čemu služi to množično beračenje denarja za plače v javnih službah? Preračun izidov dosedanjih tovrstnih razpisov kaže, da se od tisoč prijav odobri kakih 10 odstotkov ali manj. Devetsto prijav od tisoč, devetsto izvirnih in metikulozno artikuliranih avtorskih idej Agencija kratko malo zavrže. Kdo jih presoja, kdo jih slednjič na stotine zavrže kljub morda zelo naklonjeni presoji ocenjevalcev? Koliko davkoplačevalce in budžet za znanost stane to maratonsko ocenjevanje projektov? Kam gredo vsi ti zavrženi rokopisi? In ne nazadnje, kako so ti avtorski izdelki v rokah Agencije zavarovani kot intelektualna lastnina? Slednjič. Ob nastopu svojega direktorovanja je dr. Franci Demšar, ki ga osebno zelo cenim, vse presenetil z zelo korektno gesto: obiskal je vse znanstvene inštitute in si vzel čas za poglobljene pogovore z raziskovalci. Menim, da bi bil skrajni čas za ponovitev teh obiskov, pa tudi za kakšno resno intervencijo v nesmiselne znanstvene politike s strani znanstvenikov samih. Tisto, kar je v mojem članku v vas zbudilo užaloščenost, gospod Sark, so stvari, ki v resnih znanstvenikih zbujajo bridko užaljenost nad dolgoletnim, stopnjujočim se, sistematičnim poniževanjem. Med tema dvema sentimentoma za kakšno znanost že lep čas ni skorajda nobenega prostora več. Dr. Irena Šumipoštovani gospod Sark, dolžna sem vam odgovor na odmev (27. oktobra) na moj članek (6. oktobra) o razmerah v slovenski znanosti. Tokrat bom govorila čisto naravnost, brez literarizacij, pa tudi brez izrecnega komentarja vaših presoj in pojasnil. Dejstvo je, da sva kot sogovornika pač na dveh različnih koncih iste proračunske krušnice, zato razlik v pogledih najbrž ta hip ne bi mogla odpraviti, lahko pa se oba potrudiva, da svoje poglede predstaviva javnosti, ki naju oba zaposluje.