Ampak, zakaj se vse to dogaja? Zaradi neprevidnosti in pohlepa kreditodajalcev? Zaradi neprevidnosti in pohlepa kreditojemalcev? Ne: zaradi kratkoročnega hazardiranja z denarjem drugih ljudi ter kulture nagrajevanja v londonski poslovni četrti Cityju, nas poduči 35-letni Geraint Anderson, avtor romana s ključem Cityboy: Beer and Loathing in the Square Mile (Cityboy: Pivo in groza v Kvadratni milji, Headline, London 2008). »Vse, kar je pomembno, je nagrada na koncu finančnega leta,« trdi. Anderson, sicer zgodovinar z diplomo iz Cambridgea in sin uglednega laburističnega politika, je bil dvanajst let analitik za energetiko pri srednjeveliki evropski banki Dresdner Kleinwort. V City je zajadral naključno; v času študija je bil idealistični hipi z dolgimi lasmi in uhani, za pogovor za službo pa se je dogovoril njegov starejši brat. Glavni junak njegovega prvenca je Steve Jones – očitno ne kitarist Sex Pistols –, ki se je v srednjeveliki evropski banki Inutile (Brezvezna) zaposlil kot analitik za pravkar privatizirano vodno gospodarstvo, v City pa je zajadral naključno; pred tem je bil idealistični hipi z dolgimi lasmi in uhani, za pogovor za službo pa se je dogovoril njegov starejši brat. In tudi Jonesov oče je laburistični politik. »Tako kot 'Steve Jones' nisem jaz, so tudi drugi junaki izmišljeni – so samo klasični tipi iz Cityja,« se je Anderson pridušal v Pojasnilu na začetku romana. Kakorkoli že, Jones je dobil službo zato, ker so v banki potrebovali »bistre, predrzne kretene in ti si ustrezal vsem kriterijem«, kot mu je med pijačo pojasnil šef oddelka za vrednostne papirje pri Banque Inutile, ki ga je tudi zaposlil. Sicer pa je bil tudi sam Jones pripravljen na vse: »Vsakdo proda svojo dušo hudiču ... samo da sem se jaz odločil, da bom zanjo dobil kar največ.« Veliko stvari je sicer zanimivih, še posebno hitre, pavšalne in brutalne opazke o lovu na denar – Anderson je očitno bral Martina Amisa –, depresivni opisi alkoholiziranih, kokainiziranih orgij in borznega špricanja ter turobna domislica »avtopilot v pozabo«. Po drugi strani pa iz dosti preveč limon poskuša narediti limonado. Recimo iz povabila borznega trgovca Tonyja: »Zrajcan sem kot pes z dvema tičema. Tako sem potreben, kolega, da bi pofukal topel štumf. Zakaj pa ti pa jaz ne bi šla v Corney and Barrow na Broadgate Circle in si nabavila kaki dve babnici iz Essexa?« Še hujši pa so utrujeni klišeji, recimo tisti, da trgovci na borznem parketu »res nimajo faksa, vendar pa moraš imeti res ogromna jajca, če se hočeš z njimi pomeriti v besednem dvoboju«, City pa da je itak poln »poscancev« in moških z »zelo majhnimi penisi«. Tudi to, da se rad zateka k VELIKIM TISKANIM ČRKAM, KO MORA POVEDATI KAJ POSEBEJ ŠOKANTNEGA, JE ZELO NAPORNO. Tipični stavek: »Njegovega samozavestnega tona ni bilo mogoče pojasniti samo z dejstvom, da je bilo v njegovem rilcu dovolj koke za dvotedenski marš kolumbijske vojske.«