skrivaj, marmornat doprsni kip rimskega paža Antinousa. Njegovo ime sem prvič zasledila med listanjem revij v Cavendishu, ko sem se ob branju njegove zgodbe lahko le nasmihala, saj se mi je zdela – razen tiste podrobnosti, da je bil Antinous tako nesrečen, da se je naposled vrgel v Nil – tako zelo podobna moji. Diani sem kip podarila že pri zajtrku in nemudoma ga je vzljubila; postavila ga je na piedestal v salonu. »Kdo bi si mislil, da ima moj fant tako prefinjen okus!« je dejala malce kasneje. »Maria, zagotovo si ga ti izbrala zanj – ali ne?« Zdaj, medtem ko so se zbrane dame zabavale v spodnjem nadstropju, sem stala v svoji sobi in drgetala pred ogledalom; preoblačila sem se v Antinousa samega. Odela sem se v borno togo, ki mi je na eni strani segala do kolena, prevezala pa sem si jo z rimskim pasom. Lica sem si napudrala, da je bil moj obraz videti še bolj zasanjan, ter si oči obrobila s črnim senčilom. Lase sem si popolnoma prekrila z lasuljo iz soboljevine, katere kodri so mi padali na ramena. Okrog vratu sem si zavezala splet lotosovih cvetov – in lahko vam povem, da je bilo najti lotosove cvetove v Londonu, in to januarja, nepopisno težko.