Ko se vrnem, se moško bitje še vedno preteguje po moji postelji. Izgleda prav zadovoljno. »Pridi,« iztegne roke proti meni. »Se bova še malo pomečkala! Sem se spomnil, da je danes sobota in da nimam službe.« Spet mi postane slabo. »Imaš tigra, mucka? Imam zdravilo zate!« Z gibom, ki naj bi bil zapeljiv, se poboža po mednožju. Ali mojih prepirov z želodcem ni prav dobro slišal, ali pa je tako perverzen. Zdi se mu, da me gleda zapeljivo. Moški niso ustvarjeni za zapeljevanje, eden od tisočih ima morda ta dar, ostali pa izgledajo pri tem opravilu kot toplovodarji. Saj si lep, dečko, ampak tole mačje zvijanje ne pristoji tvojemu telescu. Si moški ali kaj? Joj, upam, da ni preveč moški, da me ne boš kar tako po prvinsko zagrabil in si me vzel. Bljah, če prav vidim z bolečimi očmi, si igrivo oblizuje ustnice, in zdi se mu, da je to zapeljivo. Zazvoni telefon! Lotim se iskanja slušalke, s težavo seveda, a tega sem zelo vesela. Mogoče je Dana, nujno mora priti k meni, ker ima probleme ... kdorkoli že je, mora nujno priti k meni, ker potrebuje mojo pomoč in moje pametne nasvete. Upam, da bo tole moško bitje uspelo hitro dojeti, da je spoznal usmiljeno samaritanko, ki se bo, kljub temu, da je na pol mrtva, žrtvovala za bližnjega, in da ima pomoč prijateljem prednost pred drugimi oblikami pomoči. Ne izgleda ravno samaritansko razpoložen, pa upam, da ne bo hotel asistirati in bo nesebično odšel.