Obseg češke privatizacije, predvsem elektronskih medijev, in odsotnost jasnih pravil, ki bi urejala te procese nasploh, sta presegla primerljive izkušnje sosednjih držav. Neomejeno tuje lastništvo, neobstoj pravil, ki bi preprečevala navzkrižno lastništvo, in nesoglasje o načinu in smiselnosti regulacije medijev so prispevali k temu, da je Češka postala preizkusni poligon za deregulacijo medijev. Dandanes so skoraj vsi glavni češki mediji v tuji lasti. Med vplivnimi nacionalnimi dnevniki ima češke lastnike le Pravo, nekdanje uradno glasilo komunistične partije, sedaj pa neodvisni levičarski časopis. Vsi drugi dnevniki so v lasti nemških ali švicarskih izdajateljev. Lokalni tisk v celoti nadzoruje bavarska družba Passauer Neue Presse. Pomembna značilnost v lastniški strukturi čeških medijev pa je odsotnost medijskih mogotcev. Berlusconi je Prago zapustil leta 1992, Hersant je prodal delež v najbolj priljubljenem dnevniku, Leo Kirsch pa je v istem času svoje naložbe na Češkem prodal družbi Springer Verlag, ki se je pridružila srednje velikemu švicarskemu založniku Ringieru. V deregulirani češki medijski areni so se spopadala predvsem manjša in srednje velika tuja podjetja. Razloge za lahkotnost, s katero je tuji kapital prevzemal češke medije, ne da bi mu bilo treba tekmovati s domačimi vlagatelji, je treba iskati v značilnih procesih ekonomske preobrazbe in privatizacije. Češki mediji so kratko malo posnemali postopke in metode, ki so se pojavljali tudi v širši družbi. Vzorec je bil takle: uredniško osebje (včasih le privilegirani del) je ustanovilo podjetje z minimalnim osnovnim kapitalom, kakršnega je predpisoval zakon. Novi lastniki niso imeli dovolj sredstev za razvoj, češke banke pa niso bile pripravljene vlagati v medije (razen v elektronske), zato so lastniki odprli vrata tujim vlagateljem.