Odkar Varuh obiskuje zavode za prestajanje kazni zapora na območju Republike Slovenije, smo tokrat prvič ugotovili, da je zaradi prostorske stiske eden izmed pripornikov, v celici, v kateri je bil dnevno zaprt 21 ur, bival le na žimnici, ki je bila položena na gola tla. To smo označili za povsem nedopustno stanje, ki je tudi v nasprotju s »Standardnimi minimalnimi pravili o ravnanju z zaporniki« Organizacije združenih narodov, kjer je v 19. točki navedeno, da »mora vsak zapornik imeti, v skladu s krajevnimi ali nacionalnimi navadami, svojo posteljo in posteljnino, ki mora biti čista, ko mu je izdana, treba pa jo je primerno vzdrževati in menjati dovolj pogosto, da se zagotovi čistoča. Prav tako je takšno ravnanje v nasprotju s priporočilom št. R (2006) 2 Odbora ministrov Sveta Evrope državam članicam o evropskih zaporskih pravilih (sprejetih 11. 1. 2006). V teh splošnih načelih je v četrti točki opredeljeno, da »razmere v zaporih, ki kršijo človekove pravice zapornikov, niso opravičljive zaradi pomanjkanja denarnih sredstev«. Prav tako navedeno priporočilo v 21. točki (podobno kot »Standardna minimalna pravila o ravnanju z zaporniki«) določa, da naj se vsakemu zaporniku zagotovi ločena postelja, ločena posteljnina, ki naj se ohranja v dobrem stanju in naj se pogosto menja, da bo zagotovljena čistoča. Predlagali smo, da Zavod in Generalni urad Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: Urad) v čim krajšem času zagotovita, da do takšnih primerov ne bo več prihajalo. Urad je v zvezi s tem zavzel stališče, da je zgoraj navedeno glede mednarodnih pravnih aktov sicer res, vendar da tega v konkretnem primeru priporniku ni bilo mogoče v celoti zagotoviti. V prezasedeni bivalni prostor ni bilo mogoče namestiti postelje, zato je bila edina možna rešitev, da je bilo priporniku omogočeno spanje na žimnici, ki je bila položena na tla, pri čemer pa je dobil čisto posteljnino. O odreditvi pripora za konkretno osebo Zavod v nobenem primeru ni v naprej obveščen, saj tako osebo v pripor pripelje policija ob vsakem času, zato takojšna premestitev pripornika v drug zavod ni možna, saj mora o premestitvi na predlog oddelka zavoda odločiti s sklepom pristojno sodišče. V takih primerih, ki naj ne bi bili pogosti, ni druge rešitve kot da se za pripornika zagotovi ležišče na žimnici, saj Zavod zaradi konstantne prezasedenosti bivalnih kapacitet nima na razpolago praznih postelj. Urad, kakor tudi Zavod realno naj ne bi imela na razpolago možnosti za rešitev tega problema, razen, da čim poprej poskrbita za premestitev zaprtih oseb v zavode ali oddelke, ki imajo na razpolago proste postelje.