A tu nama ne gre za razpravo o tem, ali stranke očitni nacionalizem in narodnjaštvo, ki se tudi na plakatih v nekaterih primerih naravnost spogleduje z rasizmom, uporabljajo zavestno ali »nezavedno«, ali vanj celo verjamejo ali pa ga, nasprotno, neskrupulozno zlorabljajo kot domnevno »narodovo nezavedno«, ki se ga menda da politično mobilizirati ali pa nevtralizirati tako, da preprosto privzameš sovražnikovo pozicijo. V nobenem primeru jim namreč ne bova delila odpustkov za to, kar počno. Na eni strani smo že zdavnaj onstran točke, ko je osrednja razlaga slovenske ksenofobije in kulturrasizma to, da gre za nekaj, kar nedolžno ljudstvo prakticira nič hudega sluteč in »nezavedno«. Številne lekcije v zadnjih nekaj letih so nam brutalno pokazale, da nikakor ne gre za temne sile in prastrahove v odnosu do drugega, ki spričo nekih slučajnih konstelacij, torej stanja zvezd, nenadoma privrejo na plano, ampak da gre za skrbno negovane in mokro cveteče rožce slovenske poezije in kulture, ki so pognojene z žlahtnimi gnojili visokih shodov in ki jih publicirajo dobrostoječi in z davkoplačevalskim denarjem financirani časopisi in televizije, sistematično prakticirajo ugledni in zaslužni razumniki in akademiki, ki si s tem, tako mislijo, med ljubečimi Slovenci, tistimi tapravimi, očitno pridobivajo še večji ugled... Ključno pri zadevi je to, da so stranke, ki zastopajo odkrite ksenofobne in rasistične pozicije glede izbrisanih, Romov, priseljencev, homoseksualcev itd., dejansko uspele vsiliti svoj simbolni okvir, znotraj katerega poteka kvazi-razprava in ki je postal absolutno nevprašljiv.