To izzivalno vprašanje je postavljala svojevrstna komedija Veselje do življenja Jožeta Javorška (1920-1990). Z njo je Kulturno umetniško društvo Primož Trubar iz Velikih Lašč pod režijskim vodstvom mladega diplomanta dramaturgije na ljubljanski AGRFT, Marka Bratuša, prvič gostovalo pri nas, in sicer v abonmajskem sporedu ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2007, v nedeljo, 18. novembra, v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu. Igralci iz Lašč so vskočili namesto v programu napovedane Gledališke skupine BC Bovec, ki je zaradi bolezni igralke morala odpovedati nastop s komedijo Zdravka Duše Zadrege v bolnišnici dr. Egidija Sršena v režiji Marije Gaberšek. Igralci iz Velikih Lašč so zelo ponosni na domači kraj, ki je rodil mnogo velikih mož, med temi tudi poliedričnega literata Javorška, ki je za to skupino s 50-letno gledališko tradicijo ob 150-letnici rojstva Frana Levstika napisal igro Ljudski glas (1986), ob 400-letnici Primoža Trubarja pa delo Življenje in smrt (1986). Neobičajna “umetnostna” komedija Veselje do življenja sodi v t.i. modernistično dramatiko, ki jo je Javoršek uvajal na slovenskih tleh v 50. letih in prikazuje dva nasprotujoča si svetova: svet umetnikov in svet navadnih ljudi. Drug drugega bi radi spremenili, eni posredno s svojo umetnostjo, drugi pa neposredno s svojim stvarnim pogledom na življenjski vsakdan. Preprosti smrtniki hočejo umetnikom med drugim dokazati, kakšno je pravo veselje do življenja. V s e b i n a d e l a , p reže t a s s a m o s voj i m h u m o r j e m , prepojenim s simboliko, ni bog ve kako navdušila številne publike, ki pa je zelo pozitivno ocenila prizadevanje in dobro igro nastopajočih. Zelo pa je občudovala lepe kostume, stkane z dobro vidnimi nitmi bujne domišljije; bizarna oblačila so nedvomno bogatila vizualno sliko predstave na brezčasni scenski podlagi. Za oboje je poskrbela Katarina Zalar. Predstava je bila uvrščena v program letošnjega Linhartovega srečanja. / IK