Ne vem, ali on čuti podobno, če se je v spomin njegovega telesa vpisala tudi ta perspektiva, ta spodnji rakurz, skozi katerega mu je namenjeno gledati svet, narejen za večje. A njegovo govorjenje je mirno, in četudi je skozi angleščino slišati nemško hrapavost, sta zbranost in blagost, ki ju širi čez prostor, neskončno oddaljena od frustracij nekoga, ki ga je narava »kaznovala«, kot na čudno izprijen način pravi ljudski glas. Narava seveda nič ne kaznuje, narava nima morale in grba ni kazen za greh; za naravo je le drugačna forma, ena izmed neštetih možnosti. V družbi pa je vse drugače.