O smledniškem Starem gradu govori izvirna ljudska pripovedka: Nekdaj je tu živel vitez, ki je bil strašno vdan igri s kockami, zasvojen, kot pravimo. Tako srečo je imel, da je dobil vsako stavo. Ko se že nihče več ni upal igrati z njim, je poklical hudobca, da bi mu bil za tovarišijo pri igri. Nekoč sta igrala vso noč. Tedaj se je sreča obrnila - vitez je izgubljal znesek za zneskom in zaigral vse svoje imetje. Toda strast mu še ni dala miru. Zastavil je svojo najmlajšo hčerko in slednjič še - svojo dušo. Pa je izgubil tudi to igro. Strašen vihar je divjal tisto noč okoli gradu. Drugo jutro so dolgo zaman iskali graščaka in njegovo hčer, naposled so viteza našli v neki izbi. Bil je mrtev. Hčere ni bilo najti nikjer. Ko so jo iskali, so zagledali le ostudno kačo, ki se je plazila z gradu. Ko pa so hoteli mrliča pokopati, so zaslišali v rakvi rožljanje. Brž so sneli pokrov, toda v rakvi so bili samo še vitezovi čevlji - vse drugo je vrag vzel! O zakleti hčerki pa pripovedujejo, da čuva na tem gradu neizmerne zaklade, povezane v tri rjuhe. Neki pastirček, ki se je vsak dan umival v bistrem studenčku pod Starim gradom, je nekega dne na ta opravek pozabil. Pri gradu je ugledal veliko kačo, ki mu je žalostno zaklicala: "Ko bi se tudi danes umil, bi me odrešil in bi smel zdajle seči v polne rjuhe cekinov. Tako pa si zapravil mojo in svojo srečo!" Takrat je kača izginila in nihče je ni več videl.